MINISTER RUMPEL PRIHAJA VI. poglavje
VI. POGLAVJE Naslednji in največji šok
»Uh,
moram se malo oddahniti od tega napora in blamaže«, sem dejal soprogi, ko sva
po večerji sedla v enega izmed salonov. Ko sva hotela oditi, je prišel šef
kabineta. »Jaz grem naprej, vidva se imata prav gotovo kaj za dogovoriti o
jutrišnjem programu«, je dejala soproga in šla. »Gospod veleposlanik ali želite
pogledati ministrov govor, ki smo mu ga pripravili za jutrišnji nastop«, je
tokrat vljudno dejal. Odrevenel sem, »kakšen govor?« »No... govor, ki ga bo
imel na jutrišnjem forumu«, je odgovoril z glasom v katerem se je čutilo ogorčenje nad tem, da kot veleposlanik ne poznam ministrovega
programa. »Saj bo jutri govoril«, je nadaljeval. »Ne, ne bo govoril«, sem mu odvrnil,
»nastopil bo v skupini razpravljavcev, torej na panelu, kjer bo razprava o
mednarodnih finančnih zadevah«. »Ne, minister bo imel govor«, je odločno dejal,
»tako je zapisano v programu«. »Gospod šef kabineta«, sem kar malo v strahu dejal,
»prvotni program v katerem je bil predviden govor, so organizatorji že pred
časom spremenili. Od tega je že nekaj mesecev. Spremenili so prvotni koncept
tako, da udeleženci foruma ne bodo imeli govorov, ampak bodo razpravljali v
panelih, torej v skupinah. Naš minister naj bi nastopil v prvi skupini, jutri
zjutraj«. Šef kabineta me je nekaj časa začudeno gledal. »Zakaj pa niste tega
javili«, je končno nekoliko nestrpno izdavil. »Ne samo, da sem vas o spremembi
takoj obvestil, tudi organizator vam je poslal novi program. Na ministrstvu ste
ga nato vi vključili v ministrove papirje. Nahaja se tudi v novem programu, ki
ste ga prinesli s seboj«, sem že malo nestrpno dejal. Šef kabineta me je le
zabodeno gledal in ni odgovoril. »Nate, tule je, imate pa enakega tudi vi, kot
vidim«, sem mu ogorčeno pomolil program pod nos. Šef kabineta je osupel in
povsem zmeden pričel ogledovati papirje, kot da jih vidi prvič. »Ne to ni
mogoče, minister naj bi imel govor«, je pričel že manj samozavestno jecljajoče
vztrajati. Živčno je listal po papirjih in opomnikih, ki jih je imel v rokah.
Seveda je v njih našel prenovljeni program in teze, ki jih je organizator
pripravil za razpravo v panelni skupini. »Ali ste se sedaj prepričali, da ni
nobenega govora«, sem ga vprašal. Pri tem nisem skrival slabe volje. Kako
delajo na ministrstvu in še posebej v kabinetu ministra, če niti ne vedo, kaj
bo minister na obisku počel. Kaj tako površnega in neprofesionalnega še nisem
doživel, sem ogorčeno premišljeval. »To je prava polomija in kaj bomo sedaj?«
sem nadaljeval ter zopet hipoma začutil močno slabost v želodcu. »Se bomo že
znašli, s predstavnico za tisk bova predelala govor v teze za obravnavo v
panelu«, je po kratkem premisleku končno dejal. »Kako pa boste to obrazložili
ministru«, sem vidno razburjen in nejevoljen vprašal. Šef kabineta se je
popraskal po glavi, »no ja, bom že jaz uredil z njim«. »Upam, da ne bo
"znorel"«, sem dejal. »Oh, tega smo pri njem že navajeni«, je
odgovoril. »Pogosto "znori" že za veliko manjše zadeve«.
Ostal
sem brez besed. »Ali je kaj takega sploh mogoče? Minister ne ve, kakšen bo
njegov prispevek na dogodku zaradi katerega je prispel. Očitno se ni prav nič
pripravljal na razpravo na forumu, tako kot se ni pripravil na uradne pogovore
s svojo gostiteljico. Ali bo improviziral, sem pomislil, kaj bolj neresnega in
neodgovornega še nisem doživel. Skorajda tresel sem se od skrbi in bojazni, kaj
se bo dogodilo. »Se bo že znašel«, je moje misli prekinil šef kabineta, »saj se
je že velikokrat, se bo pa še tokrat. Če še ne veste, imamo izredno sposobnega
in izkušenega ministra, ki se znajde v vseh danih situacijah. Tako je izkušen,
da se za pogovore na obiskih in raznih forumih praktično sploh ne pripravlja,
ker ve in zna toliko več kot drugi«. To sem že večkrat slišal, sem pomislil, še
vedno v šoku. »Torej se vam kaj takega večkrat dogodi?«, sem ga vprašal. «Oh, seveda,
minister ne bere programov obiskov, večkrat ga tudi ne zanima, kaj bo na obisku
počel, se pa vedno znajde«, mi je obrazložil. Bil sem vedno bolj šokiran. »No,
dobro«, sem nejevoljno dejal, »ali potem velja, da boste spremenili govor v
teze in o tem obvestili ministra«. »Seveda bom, kaj mi pa drugega preostane«,
je dejal vdan v usodo. »Jaz pa bom jutri zjutraj govoril z organizatorji foruma
in jih zaprosil, da moderator panelne skupine da najprej besedo ministru. Upam,
da bomo s tem uspeli malce omiliti njegovo reakcijo, da nima govora«, sem mu
dejal. »To je dobra ideja. Njemu bo predvsem pomembno, da bo govoril prvi«, je
dodal. »S tem bo prav gotovo zadovoljen«. Če bo govoril kot prvi, mu tudi ni
potrebno spreminjati govora, sem pomislil, povedal bo, kar so mu napisali in s
tem bo zanj diskusija opravljena. Želim vam prijetno noč veleposlanik«, je še
vljudno dejal, se obrnil in po videzu sodeč zadovoljen odšel.
Zasilna
rešitev spremembe govora v teze me ni preveč potolažila. Počasi sem razburjen odšel
v svoj apartma. Misli so mi švigale sem ter tja. Kako bo šef kabineta
preoblikoval govor v teze ali sploh zna? Morda bi bilo bolje, da bi to opravil jaz.
Kako bo reagiral minister? Ali bo le "znorel" ali bo
"norel" in povrhu vztrajal, da ima govor? Glede na njegov renome se
lahko tudi demonstrativno ne udeleži foruma ali celo v ihti zapusti to malo
državico, ne da bi opravil tistega zaradi česar so ga povabili. Odvisno bo od
tega, kaj mu bo tisti trenutek, ko bo izvedel, da nima govora, šinilo v glavo.
Ali mu bo šef kabineta povedal, da so 'zamočili' oni? Ali bo poskušal krivdo
prevaliti na mene? »Ne morem verjeti, kako so bili tako površni in so
spregledali, da je organizator spremenil program«, sem besen dejal na glas.
Naključni mimoidoči so me začudeno pogledali. Verjetno so mislili, da mora biti
z menoj precej narobe, ko takole, na glas, v za njih nerazumljivem jeziku
govorim sam s seboj, medtem ko korakam po hodniku hotela. Izredno slabe volje
sem vstopil v sobo, kjer me je čakala soproga. Ko sem ji pričel pripovedovati,
kaj se je dogodilo, se je v trenutku iz mene izliv ves bes in ogorčenje. »Tega
ne morem verjeti«, mi je le začudeno odgovorila. »Prav to sem lahko edino zaključil
tudi jaz«, sem nadaljeval. »Pa saj se
igrajo z ugledom ministra in posredno naše države. Tem pr…kletim lenuhom in
nesposobnežem ni mar ne za ministra, ne za ugled naše države. Hodijo na uradne
obiske kot na turistična potovanja. Delajo nič, vedo nič, niti ne vedo po kaj
so prišli. Ne poznajo programa in ministrovih obveznosti. Varnostnik ne zna nobenega
tujega jezika in ko gre preko meje je zgubljen v vesolju, še prtljage gospe
ministrovi ni nosil. Moral sem jo jaz. Šef kabineta ne najde niti salona, kjer
je uradna večerja. Ni vedel, da minister nima govora, kaj sploh dela? Ali se
sploh zaveda v kateri državi se nahaja? Tudi ostali ne vedo kakšne so njihove
zadolžitve, pomembno jim je le, da prikimavajo ministru. Kar slabo mi je ob
tem«, sem še kar nekaj časa bentil in izlival svoje ogorčenje in jezo.
Zaskrbljeni državljan 1
Komentarji
Objavite komentar