MINISTER RUMPEL PRIHAJA IX.poglavje

 

IX.       POGLAVJE   Forum

 

Med vožnjo tudi tokrat z ministrom nisva govorila o vsebinskih zadevah. Ko sva se pripeljala pred poslopje v katerem bo potekal forum, je k avtomobilu pristopil uslužbenec protokola in naju pospremil v preddverje dvorane, kjer naju je pričakovala ministrica. Ob kramljanju in pitju kave smo čakali, da se bo forum pričel. Vsi so delovali sproščeno razen mene. Gledal sem naokoli in iskal naše spremstvo, ki naj bi sledilo našemu vozilu. Kje so, sem pomislil, pa se ja niso izgubili med množico na tako kratki poti. Čas začetka foruma se je približeval, spremstva pa ni bilo od nikoder. Končno sem zagledal šefa kabineta. »Kje so ostali?« pravim. »Takoj pridejo«, mi odgovori, in že nas je protokol peljal v dvorano. Nehal sem misliti na spremstvo, ker sem moral skupaj z ministrom pozdravljati udeležence foruma.

 

Forum se je pričel s pozdravnimi govori suverena, predsednika vlade in organizatorja. Nato se je takoj pričela razprava v prvi okrogli mizi, v kateri je dobil minister besedo prvi in prebral teze, ki sta mu jih iz govora pripravila šef kabineta in tiskovna predstavnica. Govoril je o vlogi združenih narodov. Ostali sogovorniki so se strokovno lotili problemov mednarodnih finančnih trgov, ki jih prinaša globalizacija. Nekajkrat se je oglasil tudi minister. Razlago delovanja združenih narodov je dokaj spretno uspel povezati s temo o kateri je tekla razprava. Po dveh urah razprave se je okrogla miza končala z aplavzom. Minister se je pričel zadovoljno smehljati, ko se je slikal in rokoval z ostalimi udeleženci okrogle mize.

 

Ko smo zapuščali dvorano me je vprašal. »Kaj je sedaj na programu?« «Sedaj sledi uradno kosilo tu v tem poslovnem centru. Na kosilo nas vabi predsednik vlade in vaša gostiteljica ministrica«, sem odgovoril. Ko sva bila na sredini dvorane mi je na moje veliko začudenje dejal, »moram ti priznati, da nisem prav nič lačen. Dejali bomo ministrici, da bomo pojedli le glavno jed, nato pa da moramo oditi«. V šoku sem odprl usta in ga nemo gledal. Še nisem uspel zapreti ust, me je ponovno presenetil. Zaustavil se je, me pogledal rekoč: »pravzaprav se mi niti ne ljubi iti na kosilo. Dovolj bo, da v bifeju pred dvorano pojemo majhen sendvič, se zahvalimo ministrici in predsedniku vlade in gremo domov, kaj meniš?«. Nisem mu še uspel odgovoriti, ko sva se približala izhodu in je zopet dejal, »oh veš kaj, tudi sendviča ne bi jedli. Lepo se bomo poslovili in se počasi odpeljemo na letališče. Saj nismo lačni, ne?« »Kaj pa vaša in moja soproga, ki sta na damskem programu?«, sem odgovoril. »Saj morata kmalu priti, če ne jih pa pokličemo«, je dejal. Ko sva prišla iz dvorane, nas je ministrica že čakala. »Bi nekaj spili tukaj pred kosilom?«, je vljudno vprašala ministra. »Da, da z veseljem,« je odgovoril. »Ti pa med tem pojdi pogledat kje je moja soproga in naroči protokolu, da jo nemudoma pripeljejo sem«, mi je dejal. Ker nisem imel izbire, sem odšel in pričel iskati protokol. Ko sem hodil po dvorani, najprej srečam tiskovno predstavnico in vodjo sektorja z obloženimi nakupovalnimi vrečami. »Veleposlanik, ali morda veste  kje se nahajajo naša vozila?«, so me pričele spraševati. Bil sem preveč začuden, da bi jima odgovoril takoj. Medtem ko je njihov šef nastopal na forumu, je bilo spremstvo na shopingu, kaj takega!, sem pomislil. »Iščem protokol, ker odhajamo«, sem jima dejal in ju pustil v negotovosti. ter se podal na lov na predstavnike protokola. Ko sem jih končno zagledal sem jim naročil, da čimprej pripeljejo soproge z damskega programa. Bili so nemalo začudeni, ko sem jim povedal, da se bomo nato nemudoma odpeljali na letališče. »Gospod veleposlanik, povejte mi, ali je kaj  narobe s programom?«, me je v očitnem strahu vprašal šef protokola. »Ne, kje pa, minister je s programom in tretmanom zelo zadovoljen, le mudi se mu domov, kjer ga čakajo številne obveznosti. Saj sami dobro veste kako zelo so zaposleni ministri, še posebej naš, ki letos predseduje veliki mednarodne organizaciji«, sem ga skušal pomiriti. »Prosim vas, da poskrbite, da bodo soproge čimprej tu«, sem še pristavil in se vrnil k ministru prav v trenutku, ko se je njegova gostiteljica čudila, da mora naš minister tako na hitro oditi.

 

 »Prav zares mi je žal, da nas morate tako nenadoma zapustiti in da se ne utegnete udeležiti uradnega kosila, ki ga v vašo čast prireja predsednik vlade«, je govorila. »Saj bi z velikim veseljem, toda obveznosti so obveznosti, saj sami dobro veste, kako smo zunanji ministri razprodani. Nemudoma moram na letalo, ker imam neodložljive naloge takoj po prihodu domov«, jo je prepričeval minister. »Škoda, da mi tega niste povedali že včeraj, saj bi se lahko danes s predsednikom vlade in z menoj srečali, na primer na delovnemu zajtrku, na katerem bi se pogovorili o vsebinskih zadevah«, je nadaljevala ministrica. Minister je ob tem namrščil čelo, »no, zares zelo mi je žal, ampak delo je pač na prvem mestu«. Med tem sem zagledal obe soprogi, ki sta se nam približevali. Razveselil se jih tudi minister in je nežno vprašal soprogo, »kako se je imela na damskem programu?«. »Odlično, bilo je zelo zanimivo«, je odgovorila in pričela hvaliti organizatorje in protokol. Minister pa je ni več pozorno poslušal, le na hitro se je poslovil od svoje gostiteljice in že smo se napotili proti vozilom, ki so nas čakala pred vhodom.

 

 

Ko smo prispeli do avtomobilov, se je obrnil k meni, rekoč: »No, kam pa zdaj?« »Prosim?« sem osuplo dejal, ker nisem bil povsem prepričan, da sem prav slišal. »Razumel sem, da se ti mudi, ker imaš še danes zvečer obveznosti doma«, sem mu odgovoril. »Raje povej, kam gremo sedaj, ko smo se končno rešili ministrice in predsednika vlade«, je nadaljeval. «Če ti kot veleposlanik nimaš nobenih idej, kam bi nas lahko peljal, pojdimo nazaj v hotel. Čas je, da nekaj pojemo in da se malo spočijemo«, je zaključil in pogledal svoje spremstvo, ki mu je vdano prikimavalo. Nisem mogel verjeti svojim ušesom. V nekaj sekundah, medtem ko je zapuščal dvorano, se je trikrat premislil, kaj bi počel v nadaljevanju obiska. Naslednjo minuto se je med pogovorom z ministrico spomnil zopet nekaj četrtega, v naslednjem trenutku pa se je domislil, da bi se vrnil na kosilo v hotel iz katerega smo se že odjavili. »Kaaj, nazaj v hotel«, sem vprašal, »ministrici si se opravičil za udeležbo na uradnem kosilu, posvečenemu tebi v čas, ker se moraš vrniti domov...« »Daj, nehaj spraševati in naroči protokolu, da nas odpeljejo nazaj v hotel«, me je prekinil. Šokiran in z obnovljeno pekočo bolečino v želodcu, sem poiskal predstavnika protokola in ga obvestil, da bi želeli nazaj v hotel, ker se morata gospa in gospod minister "umiti roke" (tako se namreč v diplomaciji izraziš, če moraš opraviti tisto, kar se opravlja tam, kamor mora peš tudi cesar). »Nazaj v hotel?«, se je začudil in dodal: »Seveda, seveda, kakor želite«. Vkrcali smo se v avtomobile in se odpeljali. Ministrica nam je v slovo prijazno pomahala, minister pa ji je na enak način odzdravljal.

 

»Minister je svoji gostiteljici dejal, da ne more ostati na kosilu, ker se mu mudi domov. Sedaj pa želi obedovati in se spočiti v hotelu. Kaj si bodo gostitelji mislili o nas? Saj vendar ve, da bo protokol takoj poročal ministrici, da nismo odšli na letališče, ampak in da se vračamo v hotel, čeprav bi morali po programu ostati na kosilu, ki bi ga gostil predsednik vlade«, sem med vožnjo razlagal soprogi. Molče me je opazovala, nato pa mi se mi je nasmehnila: »samega sebe boš pojedel od skrbi in sekiranja. Če je to ministrova želja, ne moreva napraviti nič, le potrpeti morava, da bo cirkus mimo«. Te nič kaj tolažilne besede me seveda niso pomirile. Predvsem sem razmišljal, kaj si bodo gostitelji mislili o nas? Za vtis, ki ga bo pustil minister, mi je postalo že tako ali tako vseeno. Bolj me je postajalo sram zase in za mojo državo, ki sem jo predstavljal. Kako bom ob naslednjem srečanju pogledal v oči ministrici ali pa predsedniku vlade?, sem premišljeval. Med potjo sem se spomnil, da sem za vsak slučaj rezerviral apartma v hotelu za ves dan, čeprav so mi iz ministrovega kabineta zatrjevali, da sta minister in gospa ministrova tako skromna, da se bosta po zajtrku spakirala in se po udeležbi na forumu ne bosta več vračala v hotel. Vsaj sobo bomo imeli, sem olajšano pomislil, bil sem namreč prepričan, da bo minister, ko se vrnemo v hotel zahteval tudi apartma. In nisem se motil.....

Zaskrbljeni državljan 1