MINISTER RUMPEL PRIHAJA X. poglavje

 

X.       POGLAVJE   Zopet v hotelu

 

Ko smo pred hotelom izstopili iz vozil, sem pristopil k ministru. »Grem do direktorja, da mu izrazim našo željo, da bi nekaj malega pojedli preden odidemo na letališče«, sem mu dejal. »Najprej gremo nazaj v sobe, da se malo razkomotimo«, je izjavil minister in želel oditi. »Minister, prosim, če malo počakaš«, sem ga zaustavil. »Še preden smo se odjavili iz hotela, sem za vsak slučaj rezerviral apartma za vaju s soprogo za ves dan«, sem dejal. «Vendar sedaj ne bosta imela kraljevega, ampak prinčevega, ki je drugi najuglednejši. V kraljevega se je že namestila predsednica baltske države, ki bo sodelovala na popoldanskem delu foruma«. »Kaj ne bova imela kraljevega?«, je zarohnel s povišanim tonom, »kdo pa je ona, da se ji izkazuje taka čast«. »Minister, saj je predsednica države«, sem odgovoril. »Pa kaj potem«, mi je zabrusil. »No, daj pomiri se ljubček, ga je pričela potrpežljivo miriti gospa ministrova, ga prijela pod roko in ga odpeljala v notranjost hotela. Tokrat se je varnostnik le pravočasno spomnil in stekel za njima v hotel, obložen z njuno prtljago. Osupel sem obstal pred hotelom. Namesto, da bi mi bil minister hvaležen za uvidevnost do njega in soproge, ker sem za vsak slučaj, ne glede na navodila ministrovega kabineta, rezerviral apartma do večera, se je pričel zmrdovati, zakaj nima več kraljevega apartmaja. »Na WC bo šel lahko tudi v drugem najboljšem apartmaju«, sem na veliko začudenje spremstva dejal na glas. Takoj sem namreč začutil njihove kritične poglede, ker sem si drznil kaj takega izreči o njihovemu šefu. Šef kabineta je nekaj zašepetal na uho predstavnici, ki se je le nasmehnila in mi tudi ona vrgla kritičen pogled.

 

»Pa pojdimo v hotel še mi«, sem dejal, da bi prekinil mučno tišino, ki je zavladala. »Predvidevam, da bomo kmalu odšli na letališče«, sem nato dejal šefu protokola. »Minister naj se kar odpočije«, je potrpežljivo odgovoril, »mi smo zato tu, da ga počakamo in odpeljemo na letališče«. Zahvalil sem se mu, nato pa sem se s spremstvom vred odpravil v notranjost hotela, kjer smo se namestili v enega izmed salonov ter čakali ministrski par, ki ga pa ni bilo od nikoder. Med tem si je spremstvo naročilo pijačo. Seveda nobeden od njih ni imel lokalne valute, ker so imeli vse plačano, nekateri pa so jo zapravili na obisku trgovin med dopoldanskim delom foruma, ko je nastopal tudi minister. Zato sem bil primoran poravnati račun, zahvalil se mi ni nihče.

 

Čakali smo še naprej, dokler se ni pojavil  protokol in me povprašal, kdaj namerava minister oditi na letališče. »Še ne vem«, sem malo v zadregi odgovoril, »prepričan sem, da bosta s soprogo vsak čas prišla in bomo odpotovali«. Šef protokola me le vprašujoče pogledal in odšel. »Prosim pojdite in potrkajte na vrata apartmaja, kjer sta minister in soproga, ter ju vprašajte, kdaj bosta pripravljena za odhod. Verjetno sta si v tem času že uspela umiti roke«, sem čez nekaj časa dejal šefu kabineta. »Ne, tega ne morem, minister nima rad, da se ga moti, ko počiva«, mi je na kratko odgovoril. »Pa saj ni šel počivati za dalj časa, dejal je, da se mu modi domov, sem vztrajal«. »Oh, veleposlanik, vi ne poznate našega ministra, »se je posmejal«, vi mislite, da se mu mudi domov. Danes nima nobenih obveznosti«. »Kaj pa bodo mislili gostitelji, še posebej ministrica», sem mu odvrnil. »Minister se ji je opravičil za kosilo in kot razlog navedel, da se mora nujno vrniti«. »Dajte no, veleposlanik«, se je še naprej nasmihal šef kabineta in ostalo spremstvo, »to je bil izgovor, ki si ga je izmislil minister, da se je izognil kosilu«. Bil sem zopet presenečen, očitno se na njegovih obiskih večkrat vede na tak način, sem pomislil, njegovo spremstvo pa ga očitno dobro pozna.

 

Nenadoma je moje misli prekinilo zvonjenje mobilnega telefona šefa kabineta. »Da, seveda, da, da, da...« je pričel odgovarjati. Takoj sem ugotovil, da ga je klical minister, ker je prijazno odgovarjal. »Takoj bom naročil«, je zaključil pogovor, se obrnil k meni in mi posredoval naročilo ministra, da naj po možnosti čim prej organiziram kosilo zanj in za soprogo. Ministrova želja me tokrat ni več presenetila. »Bom poskušal urediti«, sem odgovoril in odšel. Poiskal sem glavnega managerja hotela, ki sem ga spoznal prejšnji dan: »Oprostite gospod«, sem mu vljudno dejal, »dovolite mi, da vam izrazim željo našega ministra. Preden odpotuje, bi želel nekaj pojesti. Njegova soproga tudi. Vendar se zelo mudi. Ali bi se dalo kaj na hitro pripraviti?«. »Seveda, bom videl, kaj se da narediti«, je odgovoril in sva odšla k vodji strežbe. Ta je pričel zmigovati z glavo, ker so bile hotelske kapacitete povsem zasedene, vse razpoložljive obednice pa so že pripravljali za večerjo. Na prigovarjanje managerja je vendar kar malo nejevoljno obljubil, da bo že nekaj ukrenil, da bo zadovoljil željam ministra.

 

Oddahnil sem si in pohitel do predstavnika protokola, ki je čakal pri limuzinah pred hotelom. Malo v zadregi sem mu prenesel najnovejšo ministrovo željo. Tudi tokrat je spremembo v programu zelo vljudno sprejel in dejal, »dobro bomo počakali, da bo minister nekaj pojedel«. Ko sem se vrnil v hotel k spremstvu, me je čakalo novo presenečenje. K meni je stopil šef kabineta. »Veleposlanik, moram vam povedati, da smo tudi vsi ostali vedno bolj lačni«, mi je vljudno dejal. »Verjetno bi se dalo urediti tudi kosilo za nas. Od zajtrka nismo nič pojedli, lačni pa ne moremo na pot«. Čeprav me s to prošnji ni kaj posebej razveselil, sem ponovno odšel do glavnega managerja in še enkrat opravil vso proceduro. Na srečo so bili v hotelu in protokolu še vedno tako prijazni, da so uslišali še to našo željo.

 

Medtem, ko je spremstvo zdolgočaseno sedelo in čakalo ministra, sem si z glavnim managerjem ogledal manjšo obednico, v kateri so že pripravljali mizo. Šef strežbe me je med pregledom mize vprašal, kakšen meni bi minister želel. Nisem vedel odgovora, zato sem mu dejal, da naš minister ni zahteven in se bo prav gotovo zadovoljil s skromno pripravljenim obrokom. Ob tem  mi je bili kar malo neprijetno, ker sem se zavedal, da sem izrekel nekaj v česar ne verjamem preveč. Vendar sem upal…

Zaskrbljeni državljan 1