MINISTER RUMPEL PRIHAJA V. poglavje

V.              POGLAVJE  Nastanitev v hotelu in uradna večerja

                                                                              Vir: Mladina

Ob prihodu v hotel sem, za vsak slučaj, spomnil ministra, da imamo čez dve uri uradno večerjo, ki mu jo bo priredila njegova gostiteljica, ministrica za zunanje zadeve. »Kaj, že tako kmalu«, je pripomnil in odšel v svoj apartma. Prav nič ga ni zanimalo aktualno stanje v državi v katero je pravkar prispel, niti njene mednarodne povezave in dejavnost, prav tako ne sodelovanje med državama. Čeprav smo mu pripravili zajeten opomnik in informacijo o vseh pomembnih dogodkih, sporazumih in aktualnih zadevah, se lahko nekaj dni pred obiskom pripeti kaj novega. Veleposlanikova naloga je, da po prihodu o tem vsaj na kratko brifira ministra. Taka je namreč običajna praksa v normalnih diplomacijah. No, pri ministru Rumplu ni bilo tako. Pa kaj se sekiraš, sem pomislil, ko sem odhajal v svoj apartma. Spomnil sem se, da je ministrova soproga pred časom javno na nekem uradnem kosilu poučila sodelujoče, »da njen soprog vse ve in to bolje od drugih«. Kaj mu bodo torej moja obvestila in nasveti?

 

Nasprotno od ministra, pa me je zaustavila gospa ministrova s prošnjo, da ji povem to, kar bi sicer moralo predvsem zanimati njenega soproga. Bil sem prijetno presenečen in jo takoj seznanil o razmerah v državi in dodal še nekaj drugih zanimivosti. »Če bo želel, lahko med pripravami na večerjo to poveste tudi ministru«, sem previdno dejal. »Če bo izrazil željo, mu bom prenesla vaše poročanje« je vljudno odgovorila, nato pa me je zopet postavila na trdna tla ponosno rekoč: »Sicer pa je on itak seznanjen z vsem in kaj takega najbrž ne bo potrebno«. Še enkrat se mi je zahvalila in se napotila za ministrom v najlepši in največji apartma v hotelu, tako imenovani kraljevi apartma. Nisem bil preveč presenečen nad njeno izjavo o vsevednem ministru, saj je le potrjevala govorice, da ga vidi v svojih oče kot najpametnejšega. No, vsaj s kraljevskim apartmajem bosta zadovoljna, sem pomislil. Saj se spodobi, da namestijo ministra v najboljši apartma v najboljšem hotelu v kneževini, ali ne? Z mislijo, da bo razkošni apartma ministra zadovoljil in spravil v dobro voljo, sem nekoliko pomirjen odšel v svoje veliko skromnejše prostore.

 

Čas uradne večerje se je naglo bližal. S soprogo sva se odpravila malo pred napovedano uro pred vhod v salon, v katerem je bila predvidena večerja. Na vratih je že čakala gostiteljica, ministrica za zunanje zadeve s svojimi spremljevalci. Prijazno smo se pozdravili. Čakajoč na našega ministra in soprogo, smo se pogovarjali o udeležbi na forumu, na katerem bo naslednji dan nastopil tudi minister Rumpel. Med pogovorom sem na hitro pogledoval na uro, ker je že napočil čas za pričetek večerje. Upam, da ne bosta zamudila, pomislim, saj so tukajšnji vajeni točnosti in so zato zelo občutljivi na zamujanje. Gredo namreč tako daleč, da točnost skorajda enačijo s kulturnostjo in omiko. Nedavno mi je nek domačin med čakanjem na nekega gosta, ki je zamujal, dejal, »Oh, ne bodite presenečeni, seveda zamuja, je namreč priseljenec, ki se še po toliko letih bivanja med nami ni kultiviral, že od malega te morajo naučiti olike in kulturnega vedenja«. Ob tej misli me je postalo kar malo strah, da zamuda ne bo pokvarila vzdušja na večerji. Šefu kabineta, ki je pravkar prisopihal, sem dejal, »Prosim, pojdite takoj k ministru in mu povejte, da ga njegova gostiteljica že nekaj časa čaka pred vrati salona v katerem bo uradna večerja«. »Saj bo prišel, kaj se pa sekirate«, mi je odvrnil in se obrnil vstran. »Prosim, da takoj odidete k ministru«, sem dejal v nekoliko bolj odločnem tonu, »verjetno ste se že naučili, da se ne spodobi, da ministrica čaka. Imeli nas bodo za nevljudne in nekulturne«. Ošinil me je z zaničevalnim pogledom, kot pogledaš nergača, ki ti nekaj ukazuje, pa ni tvoj šef. Bil je namreč eden tistih nadobudnih in »zelo perspektivnih« strankarskih kadrov, ki so bili prepričani, da že ob nastopu službe vedo in znajo vse. Za njih je veljaven samo en zakon, to je, da slepo ubogajo šefa v katerega senci se sončijo. Na ta način tudi zadovoljujejo svojo veliko željo po pomembnosti in delajo kariero na kolesarski način. Namenil mi je še en mrk, lahko bi dejal celo sovražen pogled, nato pa se  napotil k ministru. Čas je neusmiljeno tekel in tekel, ministrico sem poskušal zabavati s pripovedmi, kako mi je lepo v njihovi državici in kako dobre prijatelje sem že pridobil med njenimi somarodnjaki. Ministra pa še vedno ni bilo od nikoder. Sedaj še šefa kabineta ni bilo več nazaj. Zanj mi je bilo vseeno, če ga ne bi bilo, bi imel vsaj eno skrb manj. Toda minister, kje si...

 

Na moje veliko veselje končno le zaslišim znane glasove. Prikažeta se gospa ministrova in predstavnica za tisk v ministrovem kabinetu. Ministra pa še vedno ni bilo na spregled. »Kje pa je minister«, sem vprašal? »Že prihaja«, pravi gospa ministrova, »nisva se mogla urediti za slavnostno večerjo v tako kratkem času«. Dve uri pa ni malo časa, pomislim, ko se končno prikaže še sam minister. S svojo gromozansko pojavo je takoj zapolnil prostor. V trenutku je postalo kar nekam tesno, počutil sem se vedno manjši. Ko sem opazoval ostale prisotne, se nisem mogel znebiti občutka, da so jih obhajali podobni občutki. Minister  je takoj pričel veselo razlagati, kako je po prihodu v apartma sladko zadremal, žal pa se je nato moral zaradi večerje prehitro prebuditi. Niti pomislil ni, da bi se opravičil za zamudo. Med pogovorom smo se odpravili v salon, kjer nas je čakala po protokolu pripravljena miza.

 

Ko smo sedli za mizo, je ministrica uvodoma izrekla vljudno dobrodošlico ministru, kot da bi pozabila na nevljudno zamudo svojega gosta. Minister se ji je nasmihal in ker ni mogel pričakati prve jedi, se je začel basati s kruhom, ki smo ga imeli na majhnih krožničkih pred seboj. Ko je ministrica končala, se ji je mlaskaje kratko zahvalil. Po tem kratkem uvodu o prijateljstvu med državama je ministrica takoj pričela pogovor o medsebojnih državnih odnosih. Minister se je najprej nakremžil, kot da ga odnosi med državama prav nič ne zanimajo, nato pa odvrnil: »Pred resnimi zadevami, o katerih se bomo pogovarjali, bi vam želel najprej povedati nekaj o dogodivščinah, ki so se mi pripetile na nedavnih potovanjih po svetu«. »Seveda, vsekakor izvolite«, mu je sicer malo presenečena odgovorila sogovornica, »to nas seveda vse zelo zanima«. Dobil sem občutek, da je zadnji del stavka izrekla, sicer vljudno, pa vendar nekam negotovo. Ostali prisotni so takoj vljudno utihnili in ga pričeli zavzeto poslušati. Najbolj zvesta poslušalka pa je bila prav njegova soproga, ki ga je občudujoče gledala, ko je pričel razlagati s katerimi številnimi pomembnimi osebnostni se je v zadnjih tednih srečeval in se celo z njimi slikal. Če ministra ne bi poznal, bi bil tudi sam fasciniran nad vsemi potmi, ki jih je v kratkem času opravil in nad dejstvom, da ima naša državica takšnega svetovljana. Za tako državico je naš minister mogoče celo prevelika osebnost. Po njegovem pripovedovanju bi bolj sodil v vlogo ministra za zunanje zadeve neke velesile, kot so ZDA, Francija, itd. Moja razmišljanja je kmalu zmotil minister, ki je med pripovedovanjem svojih avantur na glas zacmokljal, »mm, to je pa res dobro. Nekaj podobnega sem pred tednom dni jedel v Indoneziji«, je dejal. »Mogoče pa je bilo v Paragvaju«, namršči čelo. »Veste toliko sem v zadnjem času prepotoval, da sem že pozabil, kje sem jedel nekaj podobnega. Ali se ti morda spomniš, kje je to bilo, se obrne na levo in nato na desno iskaje svojega šefa kabineta. Šele takrat sem se zavedel, da se šef kabineta sploh ni vrnil vse odkar sem ga poslal po ministra. »Ni ga, grem pogledati kje je«, sem hitro dejal z nekakšnim občutkom krivde. Opravičil sem se in odšel. Kam se je le izgubil? Šel je po ministra in ga ni nazaj. Moraš biti res zelo orientacijsko nadarjen, da se izgubiš v tako majhnem hotelu. »Ja, kje pa ste?«, sem vkliknil, ko sem ga naposled le videl tavati po sobanah hotela, »večerja se je že zdavnaj pričela«. »Iščem salon v katerem večerjate«, je odgovoril, »vse sem že pregledal, celo v kuhinji in kamri za služinčad sem že bil, pa vas ne najdem.« »Šli ste po ministra in vas ni bilo nazaj«, sem dejal že malo nestrpno. »No, najprej sem šel eno zapalit, potem pa nisem več našel ministra v njegovem apartmaju«, je dejal tokrat v precej bolj ponižnem tonu.

 

Zadržal sem se, da mu nisem zabrusil nekaj ostrih besed. Vrnila sva se v salon. Takoj sem ugotovil, da nisem zamudil nič pomembnega. Minister je še vedno precej glasno govoril o svojih silnih potovanjih po svetu. Tisti trenutek je bil na Japonskem, kjer so ga obletavale in stregle gejše, domačini pa so se mu kar naprej klanjali. »Ja«, je zaključil, »pri nas bi se lahko marsikaj naučili od Japoncev, predvsem omike in vljudnosti. To je zares kulturen narod.« Ko je omenil gejše in njihovo posebno prijaznost do njega, ga je soproga pričela gledati malo manj zaneseno, kot je to počela poprej. Večerja se je odvijala naprej, minister pa je imel še vedno glavno besedo. Komajda kdaj je pustil svoji gostiteljici kakšen medklic ali pritrdilni stavek. Med naštevanjem in opisovanjem svojih potovanj po svetu ni pozabil pojamrati, kako naporno življenje ima, saj nima niti toliko časa, da bi se na kratko spočil v svojem razkošnem vikendu ob obali ali v svojem prostornem stanovanju v središču Ljubljane.

 

»Poglejte ambasadorja tu ob meni «, je nenadoma dejal in pokazal na mene. Zdrznil sem se, ker ga nisem več poslušal in so mi misli ušle drugam, kot verjetno večini drugim udeležencem večerje. »Boljšega poklica, kot ga ima on, ni. Nima dela, ni se mu potrebno za nič sekirati, ima pa odlične dohodke. Njemu se zares godi«. Pri tem me je pogledal  in se mi porogljivo posmejal. »No, minister«, sem pripomnil, »saj si bil tudi ti pred kratkim na mestu veleposlanika, pa si prekinil svoj mandat zato, da si se vrnil domov ponovno prevzeti ministrsko mesto. Sicer razumem, da te je k tem prisilil tvoj občutek pripadnosti domovini. Enako je pred kratkim storila tvoja kolegica iz sosednje države, ki je bila nedavno veleposlanica tukaj«, dodam. »Tudi ona je zapustila veleposlaniško mesto, da je postala ministrica za zunanje zadeve«. »A tako, če dobo razumem, imaš ambicije, da bi postal minister tudi ti«, mi je takoj ogorčeno zabrusil. »Ne«, pravim, »to pa ne. Iz izkušenj vem, da pri nas lahko postaneš minister le, če si zvest pripadnik vladajoče stranke, kar pa jaz nisem. Če pa hočeš ostati minister, ko se zamenja vlada, pa enostavno še ti zamenjaš stranko,« mu nisem ostal dolžan. Ob tej moji pripombi je minister postal rdeč v obraz, ker so se mu zdele take besede na uradni večerji pred drugimi skrajno nedostojne. Zopet me je presenetil, ko mi ni odgovoril, le nekaj je zabrundal v brk in pogledal stran ter nadaljeval z naštevanjem prigod s svojih popotovanj. Ko je bil med pripovedovanjem prisiljen zajeti sapo, je gostiteljica poskušala izkoristiti kratek premor in je hitro dejala, da se že skoraj bliža zaključek večerje. Zato bi bil že čas, da bi se morda le malo pogovorili o sodelovanju in odnosih med državama. Ministra je predlog gostiteljice nekoliko presenetil. Segel je v hlačni žep, potegnil iz njega majhen listič rekoč, »V redu, če želite gospa, pa dajmo to hitro opraviti. No, da vidimo«, je nadaljeval, »ali imamo kakšne probleme, ki bi jih morali rešiti«. Ker ni imel očal, ni uspel prebrati vsebine opomnika, čeprav je bil napisan z velikimi črkami. Pričel se je otipavati po žepih na suknjiču in v hlačah, vendar očal ni bilo. »Ali ti veš, kje bi lahko bila moja očala«, se je obrnil k soprogi. »Oh, tega pa ne vem dragi, mogoče so v drugem suknjiču«, je odgovorila, «verjetno v tistem v katerem si potoval«. Minister je bil za trenutek povsem izgubljen. Ker po stari navadi pred obiskom ni prebral nobenega gradiva o državi v katero je prepotoval, ni vedel kaj bi. Moram priznati, da se je hitro znašel, odločno je pomahal svojemu šefu kabineta, da se mu je približal in mu naročil naj mu nemudoma prinese očala. Nato je pokazal na mene in dejal: «S pogovori pa naj prične kar naš ambasador, ki itak ve vse, pa še plačan je za to«. Postalo mi je neprijetno, ker smo ponovno izpadli neresni, saj je vendar on vodja delegacije in je bilo vodenje pogovorov njegova dolžnost. Ne glede na to, sem pričel s temo o medsebojnem sodelovanju. Ob tem me je vseeno skrbelo, kako se bo znašel šef kabineta. Ker je šla po ministrova očala za njim še predstavnika za tisk, mi je bilo lažje. Dva se bosta že znašla, sem pomislil. Občutek nelagodja pa me ni zapustil, saj smo kot delegacija poleg ignorance in nepripravljenosti vodje, na ta način izkazali še podcenjevanje do gostiteljev.

 

Na srečo sta se šef kabineta in predstavnica za tisk dokaj hitro vrnila. Šef kabineta je ministru zmagoslavno podal očala in še šop papirjev. Minister jih je vzel in med tem, ko je govorila ministrica zabrundal »Pusti zdaj vse te papirje«, ter jih potisnil nazaj v roke šefu kabineta, «saj imam tale listek, kjer je vse zapisano«. Nato se je obrnil k svoji gostiteljici in ji dejal, »No, pa začnimo«, ter pričel brati točke iz majhnega opomnika. »Kot vidim, nimamo nobenih problemov v medsebojnih odnosih, malo bolj bi se morali potruditi na gospodarskem in kulturnem področju«. je zmagoslavno zaključil, kot da bi hotel dopovedati gostiteljici, da se nima več smisla uradno pogovarjati in si kvariti teka ob tako okusni in obilni večerji. Ministrica se ni dala in pričela je naštevati konkretne gospodarske projekte, ki bi jih želeli razvijati z našo državo. Minister je le prikimaval, ker ni imel kaj dodati. Poleg tega pa je že večkrat javno izjavil, da se diplomacija ne sme ukvarjati s tako banalnimi zadevami kot je gospodarstvo, za to so podjetja. »To so že konkretne gospodarske zadeve, mi si jih bomo zapomnili in zapisali«, je odgovoril. Ob tem je vrgel pogled na šefinjo sektorja in desk oficirko. » Poslušajta, predali jih bomo ministru za gospodarstvo, ki jih bo prenesel gospodarski zbornici, ta pa bo nato iskala ustrezna podjetja in od njih boste prejeli odgovore«, je zaključil in se nasmehnil svoji gostiteljici. Zdel se mi je zadovoljen s svojim odgovorom, ker je bil prepričan, da se je dobro izognil vsebinskim pogovorom o gospodarskih vprašanjih v katerih je vedel bolj malo. »Mi vas pravzaprav bolj prosimo, da nas seznanite z gospodarskimi in zakonskimi pogoji, ki veljajo za poslovanje na vašemu trgu. Naša podjetja se zanimajo za to. Pa tudi za vaša podjetja, ki so izkazala interes za poslovanje na našem trgu ali sodelovati z našimi«. Je vztrajala ministrica. Minister seveda ni bil pripravljen na tako konkretne pogovore in zato tudi ni vedel odgovora. Pričel je na dolgo razpredati, kako je prav on začutil potrebo, da se pričnejo diplomatska predstavništva ukvarjani tudi z gospodarskimi zadevami in je zato zastavil osnove gospodarske diplomacije na ministrstvu, ki pa še ne delujejo tako, kot bi si želel. Pri tem je še poudaril, da so njegova izhodišča za nastanek gospodarske diplomacije ustrezna, vendar so ljudje, ki se s tem ukvarjajo na ministrstvu nesposobni in jih bo moral prej ali slej zamenjati. Ob tem je odločno pogledal šefa kabineta, kot da bi mu hotel naročiti naj se njegova izrečena volja čimprej izvrši. Šef kabineta mu je vdano prikimaval. »Lahko pa povabite mojega kolega za gospodarstvo, ki bo vaše predloge neposredno prenesel gospodarski zbornici«, je hitro dodal. Ob tej misli mu je vidno odleglo. Zadovoljno se je nasmehnil, ker se je domislil po njegovi oceni zadovoljiv odgovor. »On se ukvarja samo z gospodarskimi zadevami«, je dodal in upal, da bodo gostitelji odnehali z nadležnimi banalnimi vprašanji v katera se on, kot kreator in izvajalec visoke zunanje politike, nima časa poglabljati.

 

Takrat nas je presenetil nek nenavaden šum, ki ni sodil na uradno večerjo.. Pšš..pšš. Pogledal sem okoli sebe in videl gospo ministrovo, kako si je prskala vrat s parfumom. Kar nisem mogel verjeti svojim očem. Vsi so se ozrli v gospo ministrovo in nastal je kratek premor, ki ga je prekinil svetovalec naša gostiteljice, debelušen in rdečeličen mož z košatimi brki, ki je sedel poleg nje. Njegov videz me je že ob prvem srečanju spomnil na mroža. Pričel je kašljati in kihati. Očitno ga je vonj parfuma tako razdražil, da se ni mogel zadržati. Na vse kriplje se je trudil, da bi se nekako obvladal in nehal pokašljevati, vendar mu to ni uspevalo. Pri tem je postajal vedno bolj rdeč v obraz. Hitro je priskočil natakar, ki je bil zadolžen zanj in mu podal dodaten servet, da si je brisal pot s čela. »Oh, ubožec vidim, da ste zelo prehlajeni«, mu je sočutno dejala gospa ministrova, se še malo poprskala in pospravila stekleničko s parfumom, nato pa iz torbice vzela ogledalce in šminko. Njen sosed jo je hvaležno pogledal, saj šminkanje ni več dražilo njegovega nosu. Ostali so nemo opazovali. Gostitelji so bili brez besed, saj niso bili navajeni, da si neka tako ugledna dama popravlja videz na uradni večerji. V zadregi sem s pogledom ošvrknil domačega šefa protokola, ki je sedel na skrajnem robu mize in opazil, kako je ob tem prizoru dvigoval obrvi. Upam, da se ne bo pričela še česati, sem pomislil, kajti imela je lepe dolge črne lase. Kar odleglo mi je, ko je končno le zaprla torbico in nadaljevala z večerjo.

 

Po tem vložku je bilo zopet vse v najlepšem redu. Gostitelji ministru Rumplu niso več postavljali neprijetnih in zanj nadvse nadležnih vprašanj. Tako je lahko do konca večerje zbrane okoli mize osrečeval s svojimi zgodbicami iz potovanj. Zopet sem na hitro pogledal šefa protokola, ki je prav v tem trenutku na široko zazehal. No, tudi ti se ne vedeš po protokolarnih pravilih, sem pomislil, četudi te »zanimive« zgodbice našega vrlega ministra dolgočasijo. Pa tudi če te, glede na svojo funkcijo tega ne smeš pokazati. Moral bi se vsaj malo zadržati. Ker so tudi mene ministrove zgodbice dolgočasile, sem gledal prisotne, pogled pa se mi je zaustavil na naši gostiteljici, ki je bila očitno zelo trpežna, saj je še vedno dajala videz, da z velikim zanimanjem posluša svojega gosta. Minister Rumpel je to zanimanje doumel na njemu svojstven način, da mora biti še bolj zanimiv in duhovit. Zato je napovedal šalo,  ki kroži o njem kot zelo zaposlenemu zunanjemu ministru. »Nenehno prejemam številna vabila iz tujine«, je pričel. »Prisiljen sem, če hočem ali ne, da za uspešno promocijo moje domovine veliko potujem. Zato so se fovšljivci o meni izmislili neslano šalo, da na letališču med številnimi potovanji srečujem samega sebe. Ob tem se je sam sebi gromko zasmejal. Gostitelji so se le vljudno nasmehnili, medtem ko so se ministrovi spremljevalci in soproga pridružili njegovemu smehu. Kako se lahko smejijo tej izrabljeni šali, sem pomislil in skrivoma pogledal naše gostitelje. »To je res zelo duhovito«, je z vljudnim in rahlo prisiljenim smehom pripomnila naša gostiteljica in pogledala šefa protokola. Pogled je pomenil ali je končno čas za večerjo potekel. Šef protokola ji je milostno prikimal. Ministrici je vidno odleglo. Obrnila se je k ministru Rumplu rekoč, »Dragi kolega minister, žal se je čas večerje iztekel. Zares je bilo zanimivo in zabavno govoriti s teboj in tvojimi sodelavci, toda protokol je zakon, ki nam veleva, da moramo končati«. »Oh,  je pa res hitro minilo«, je pripomnil minister, »če si imajo prijatelji veliko za povedati tudi čas hitro mine«, je zaključil in ob tej duhoviti ugotovitvi izžareval veliko samozadovoljstvo. 

 

Ministrica je prva vstala, drugi za njo. Naš minister se je le počasi spravil na noge od še vedno obložene mize. Očitno je bil kar malo razočaran nad hitrim zaključkom večerje, očitno je nameraval stresti še nekaj »duhovitih« štosov. Še vedno smejoč je sledil ministrici, jo prijel pod roko rekoč, »druga šala, ki je prav tako dobra, kot tista, ki sem vam jo povedal pri mizi pa pripoveduje, da ko pridem na letališče, ki ga je moja vlada poimenovala po našem velikem preminulem osamosvojitelju, vprašam svoje sopotnike ali prihajamo ali odhajamo«, ter se ponovno gromko zasmejal. Ministrica se je zopet le vljudno nasmehnila. Odšla sta iz salona, ostali smo jima sledili. Pri izhodu se je hitro poslovila in še hitreje odšla. Minister pa je bil še vedno poln samega sebe. Zadovoljno nas je pozdravil, »lahko noč in dobro spite po tako uspeli večerji« in odšel skupaj s soprogo v svoj apartma.

Zaskrbljeni državljan 1