»ZA DOM SPREMNI«

 

Kaj se vendar dogaja v najmočnejši državi na svetu?

                                                                         vir: eQuilter 

Kar se tiče izida volitev, so stvari sedaj jasne. Biden že deluje v funkciji neuradnega "president-elect". Vsi mediji, vključno z desnimi, se strinjajo, da je volitve dobil, čeprav uradno še ni zmagovalec. Kako to? Neameričanom je včasih težko razumeti ameriški volilni sistem, ki je dejansko precejšnja kolobocija. Amerika je res družba nasprotij - skoraj perfektna in daleč pred drugimi v določenih ozirih in neverjetno zaostala in neurejena v drugih. Samo na kratko o volilnem sistemu.

 

Predsednika volivci ne volijo neposredno, ampak preko t.i. elektorjev, ki so izvoljeni po zveznih državah; njihovo število je proporcionalno s številom prebivalstva. Tako ima Kalifornija največ elektorjev - 55 (skoraj 40 milijonov ljudi), Wyoming pa enega (700.000 ljudi). Skupaj je elektorjev 538, po formuli: 435 kolikor je članov predstavniškega doma (PD) + 100 kolikor je senatorjev (2 po zvezni državi) + 3 za federalni distrikt Washington. Polovica elektorskih glasov je 269, kar pomeni, da je za zmago potrebno najmanj 270. Do tod vse normalno, vendarle pa: predsedniški kandidat, ki dobi večino v zvezni državi, pobere VSE elektorje te države! Izjemi sta dve: Nebraska in Maine, ki imenujeta strankarsko mešane elektorje - proporcionalno glede na oddane glasove. Torej, močno nedemokratičen sistem, daleč od načela en človek en glas. Kalifornija, kjer demokrati zadnja desetletja dobijo večino glasov tako pošlje v Washington 55 elektorjev demokratov in glasovi nekaj milijonov kalifornijskih republikancev ne štejejo nič. 

 

Dosedanji neuradni rezultati volitev 3. novembra so sicer rezultat ocen velikih TV družb, ki podrobno spremljajo štetje po volilnih okrajih po celi Ameriki in potem po lastni oceni proglasijo rezultat. /Res je, da na osnovi dolgoletnih izkušenj, z redkimi izjemami precej natančno zadenejo končni uradni rezultat./ Na ta način ugotovljeni rezultat volitev je 306 elektorjev za Bidena, 232 za Trumpa.

 

Volilni rezultati so uradno proglašeni po zveznih državah ločeno, tudi ne v istem času. Federacija nima pri tem nič; ni nikakršne zvezne volilne komisije ali podobnega telesa. Nato države imenujejo svoje elektorje, ki se vsi zberejo v Washingtonu praviloma sredi decembra in ki formalno izvolijo predsednika. Le-ta tako uradno postane "president-elect" in se potem v skladu z zveznim zakonom o tranziciji aktivno pripravlja na 20. januar, ko je opoldne zaprisežen pred predsednikom vrhovnega sodišča (Supreme Court) in se takoj nato vseli v Belo hišo.

 

Dodaten problem volilnega sistema je, da ima 50 variant; vsaka zvezna država ima svoja volilna pravila glede rokov, volitev po pošti, volitev vnaprej, strojev za štetje glasov, seznamov volilnih upravičencev, sistemov "primaries" - internih volitev v strankah, da izberejo svoje lokalne kandidate, procedure pritožb, pravil glede volilnih opazovalcev itd. Kaotično, včasih komaj demokratično, zastarele mašine se kvarijo, štetje traja dneve, obe stranki nagajata (predvsem tista, ki izgublja), tožbe glede nepravilnosti so na dnevnem redu ...

 

Kaj se je zgodilo 3. novembra? Sta dve razlagi. Prva: demokrati so veliki zmagovalci - dobili so Belo hišo, ohranili večino v PD, imajo še teoretično šanso, da dosežejo 50-50 v senatu (in s tem dobijo večino, saj senatu po ustavi predseduje podpredsednik ZDA - to bo po 20. januarju Kamala Harris, ki bo imela odločilni 101-i glas). Tudi glede volitev v senat je sistem neenoten: Georgia npr. zahteva, da zmagovalec volitev za senat dobi večino pa tudi vsaj 50%+1 glas; če ne, se glasovanje ponovi in tedaj zmaga tisti, ki dobi več glasov. To je letos primer za oba senatna kandidata. Torej bo Georgia 5. januarja odločila razmerje moči v senatu; trenutno stanje je 50:48 za republikance.

 

Druga razlaga: veliko razočaranje za demokrate, ki so sanjali o velikem modrem valu, ki bo odpihnil Trumpa in njegove. Dobili so sicer Belo hišo s tanko večino, izgubili precej mest v PD (sicer ohranili večino), niso dobili senat (možnosti sicer so še, a majhne), izgubili vsaj eno guvernersko mesto in nekaj večin v lokalnih parlamentih. Torej: tesen poraz Trumpa in relativen uspeh republikancev kot stranke. In najhuje: za najbolj nesposobnega, nemoralnega, nadutega, prostaškega, rasističnega/misoginističnega, razdiralnega predsednika v zgodovini je glasovalo več kot 73 milijonov ljudi!!! To je drugi najvišji rezultat vseh časov (najvišji: Biden, ki bo v končnem seštevku dobil kakih 80 milijonov). Neverjetno. Problem, ki še slabša napeto stanje: Trump ne priznava poraza, izpodbija legalnost volitev in trdi, da je izid rezultat organizirane goljufije demokratov; po zadnjih sondažah sta kaki dve tretjini njegovih volivcev v to prepričani. Te vrste grožnja legitimnosti sistema je prva v zgodovini ZDA.

 

Vse to je posledica stanja, ki si ga velja zapomniti: Amerika, ki jo poznate po svetu in jo po mnogočem cenite, idealizirate, celo občudujete, NI, ponavljam: NI prava Amerika. Enaka zmota je veljala tudi zame: po 9 letih službovanja v Washingtonu in New Yorku sedaj ugotavljam, da sem živel na drugem planetu. Ti dve mesti imata s "pravo" Ameriko komaj kaj skupnega. V tem smislu obstajata dve Ameriki: mlada, izobražena, moderna, urbana, civilizacijsko v svet obrnjena družba na obeh obalah in v velikih mestih in, na drugi strani, manj izobražena, nevedna, družbeno zaostala, globoko verna, konservativna, rasistična Amerika ruralnega juga in srednjega zahoda. 73+ milijonov je volilo Trumpa in najbrž je še enkrat toliko podobno mislečih, torej skoraj polovica države. Dve družbi, ki praktično več ne zmoreta komunicirati. Razklanost, ki ji v tem trenutku ni videti rešitve.

 

In tu je odgovor na zgornje hudo umestno vprašanje "kaj se dogaja v najmočnejši državi na svetu?" Veliko Američanov je zaskrbljenih in najbrž bi morali biti mi vsi. Kajti če se bo razkol nadaljeval, postaja zadeva nevarna. Verjamem, da bo njihov varnostni sistem, vključno z armado, preprečil nasilje večjih dimenzij (ekstremna desnica grozi z državljansko vojno), a če se zaprejo vase, ko bodo reševali ta interni eksistenčni problem, potem bo lahko marsikdo po svetu dvignil glavo in začel uveljavljati svoje interese in svoj prav, tudi s silo - in ne bo nikogar, da to prepreči. Po moje je bolje imeti Pax Americana, kakorkoli je že nepopoln, z ameriškimi interesi obarvan, celo osovražen, kot pa kak drug Pax - morda kitajski, ruski, muslimanski ... Svetovna ureditev, ki je pod ameriško taktirko po 2. svetovni vojni omogočila svetu stabilnost in napredek, se polagoma spreminja in se utegne korenito spremeniti, če se Amerika zapre sama vase. To je lahko nevarno. Svet je vedno bil in ostaja - nor, torej nevaren.

 

V zvezi s tem manjša zanimivost. Neka nevladna skupina v Ameriki je pred leti objavila t.i. Social Progress Index, ki je kompozit kakih 50 kriterijev (zdravstvo, izobraževalni sistem, otroško varstvo, čistost okolja, infrastruktura, kvaliteta hrane, varnost, osebne svoboščine, družbeni proizvod itd.) po katerih rangirajo kvaliteto življenja v 162 državah sveta. Nedavno je bil objavljen rang za leto 2020 in Amerika je na 28. mestu, medtem ko je pred 10 leti bila na 19-em!. Še to: Slovenija je na 21. mestu! Če bi mi nekdo leta 1991 ob osamosvojitvi rekel, da bomo čez 30 let po kvaliteti življenja pred ZDA, bi si najbrž mislil, da se mu meša. Lahko smo ponosni na ta dosežek: bodimo veseli, da je tako in potrudimo se, da tako ostane.

 

Zaskrbljeni državljan Z