OD PLEBISCITA DO DANES
OD PLEBISCITA DO DANES
Zadnji dnevi
v letu so vedno nekaj posebnega. Poslavljamo se od iztekajočega, v pričakovanju
in z upanjem, da bo prihajajoče boljše. Ob tem se venomer s posebno mero nostalgije
spominjam zadnjih decembrskih dni leta 1990. Ne ker smo bili toliko mlajši in
še polni načrtov. Razlog je namreč spomin na dogodek, ki nam je vsem slovenskim
državljanom dodobra spremenil življenje. Dogodil se je plebiscit za Slovenijo!
Polni upanja in vere v boljšo prihodnost, nas je velika večina obkrožila – da. Taka enotnost je bil nedvoumen dokaz,
da znamo stopiti skupaj takrat, ko je to najbolj potrebno. Združilo nas je
upanje na boljšo prihodnost in ponos, da si bomo prvič v zgodovini skušali priboriti
svojo državo.
Razlogov, zakaj
je tedanja zavidljiva stopnja enotnosti pričela takoj nato ko smo sami v roke
vzeli vajeti pri upravljanju z lastno državo, hitro erodirati, je toliko, da se
jih je vseh težko zapomniti. Krivci za tako dogajanje pa nismo bili kar vsi
državljani po vrsti, kot nam večkrat očita politika. Krivci so znani. Največ
jih najdemo kar med »najzaslužnejšimi osamosvojitelji«, ki si še danes pripisujejo
izključne zasluge za nastanek nove države. Račun za svoje herojstvo nam
izstavljajo že trideset let. To velja predvsem za tiste, ki so se uspeli
nemudoma dokopati do oblasti in s tem do prve vrste pri koritu.
Navadni
državljani zato ne moremo prevzeti odgovornosti za krivično zakonodajo, za nezakonito
prilaščanje, goljufije, malverzacije in za vse storjene napake pri vodenju države
(ki so bile povzročene namenoma ali zaradi nesposobnosti vodilnih).
Seveda tudi nismo krivi vsi, da so nekateri izkoriščali desetdnevno vojno za Slovenijo za svoje koristi; da je nekdo zaukazal slovenskim silam, da so sestrelile neoborožen helikopter JLA, v katerem je bil Slovenec, ki je želel pribežati k nam; da je bila za obrambo Slovenije ustanovljena brigada Moris, ki je postala paravojaška formacija »največjega med osamosvojitelji« in ki je nato leta 1994 sodelovala pri propadlem poskusu državnega udara; da so nekateri izkoriščali vojno, ki je nato še naprej divjala južno od naše meje za ilegalno preprodajo orožja ter neizmerno služili v velikih orožarskih poslih; da so nekateri zaradi neporavnanih računov pri svojih umazanih orožarskih poslih šli pri izsiljevanju tako daleč, da so zadrževali helikopter, ki jim ga je plačala bosanska vlada; da je bilo takoj po nastanku države izbrisano več kot 25.000 ljudi, ki so stalno živeli v Sloveniji in ki so zato ostali brez državljanstva, socialnega zavarovanja in možnosti za preživetje; da je prva Demosova vlada sprejela zakone, ki še danes privilegirajo bogate in ne ščitijo revnih (ugotovitev, da moraš v Sloveniji ukrasti vsaj milijon EUR, da nisi obsojen, še vedno kar drži); da je ista vlada izvedla nepravično privatizacijo družbenega premoženja; da je predvsem zaradi finančnih zahtev in interesov katoliške cerkve izvedla nepošteno denacionalizacijo; da so nam vodilni obljubljali drugo Švico (ki je primer neposredne demokracije in blagostanja vseh državljanov), dobili pa smo drugo republiko enega nezmotljivega vodje (kjer vlada strankokracija, življenjski standard velike večine prebivalstva pa ne dosega evropskega povprečja, še več, veliko ljudi živi celo pod pragom revščine); da so podružnice Ljubljanske banke v drugih republikah bivše SFRJ propadle, ker jih vlada ni zaščitila, posledično pa so nato sledile visoke izplačane odškodnine vlagateljem na Hrvaškem, ki smo jih nosili vsi, ne le krivci; itd …
Še najmanj
smo pa vsi krivi, da največja politična stranka vlada z vnašanjem razdora med državljani,
ko želi s spreminjanjem zgodovine oprati izdajalsko vlogo domobrancev in cerkve
v 2. svetovni vojni; da s protiustavnimi odloki, ki nimajo podlago v zakonih, kroji
in spreminja, naše vsakodnevno življenje; da se brezsramno nezakonito financira
z najemanjem kreditov v tujini (ki so sumljivega izvora, najverjetneje gre za
pranje denarja, ki ji sicer ni tuje) in z donacijami prijatelja preko severovzhodne
meje; da dnevno razgrajuje demokratično ureditev in spreminja vse družbene podsisteme
v vojaško organizacijo pod vodstvom enega samodržca; da se poslužuje hujskaštva
in lažnih profilov na družbenih omrežjih; da širi sovraštvo in sovražni govor do
vseh, ki niso njeni pripadniki in ki se ji upajo upirati; da napada protestnike
z vodnim topom, plinskimi in gumijastimi naboji; da želi stroške represije
policije prenesti na protivladne demonstrante; da si podreja policijo, ki nato ščiti
neonacistične skupine, ki podpirajo vlado; da napada in uničuje neodvisno
sodstvo; da si podreja medije; da ne financira dejavnosti državne tiskovne
agencije; da prevzema nacionalno RTV in v njej nastavlja svoje ljudi, ki spreminjajo
program po njenem okusu; da je na pritisk Evrope le začasno poslala delegirane tožilce
na evropsko tožilstvo, ki nadzira porabo evropskega denarja v članicah EU; da
uničuje slovensko javno zdravstvo in favorizira privatno, ki je dosegljivo le
za bogate, revni pa ne pridejo pravočasno do zdravnikov; da namešča svoje
ubogljive in priskledniške kadre na vsa pomembna mesta v državni upravi in v
državnih družbah; da grozi sindikalistom in odpoveduje zaposlitve žvižgačem, ki
se upajo javno govoriti o korupciji; da deli javna sredstva le »našim«
podjetjem in posameznikom; da nosi nezakonito prisvojena sredstva v davčne
oaze; da nas zadolžuje do te mere, da bodo morali še naši prapravnuki nositi
breme plačevanja visokih dolgov; da sklepa škodljive posle in prekupčuje z
medicinsko opremo prek posrednikov, sicer ne bi bilo možnosti za visoke
provizije; da nabavlja neuporabne ventilatorje in teste za previsoke cene; da
globi družine in posameznike, ki želijo na prostem na klopci pojesti žemljo; da
spreminja zakonodajo v škodo državljanov; da predsednik vlade hodi v tujino na
golf in na jahte z lobisti ter nato sprejema zakonodajo v njihovo korist in v
korist tujih korporacij, ki jih zastopajo; da najema za davčnega svetovalca specialista
za pranje denarja; da nas neprestano z nesramnim čivkanjem sramoti v tujini; da
njen nevzgojeni minister za nekulturo nenehno uničuje slovensko kulturo in favorizira
financiranje cerkvenih inštitucij in zavodov (seveda le krščanskih), med njimi tudi
tiste, ki jim neonacistične ideje niso tuje; da njen neotesani nepreklicno
odstopljeni minister spreminja policijo in Nacionalni preiskovalni urad v
strankarske inštitucije, da, da, …
Pri skorajda
vseh naštetih rabotah je že 30 let glavni akter sedanji predsednik vlade, v
Evropi bolj poznan kot Slovenski pacient, na družbenih omrežjih pa kot Maršal
Twito. Veliko večino jih je, ob pomoči svojih zvestih vernikov in prisklednikov,
zakuhal kar sam. Gre predvsem za tiste pri katerih je ugotovil, da se bo lahko
z njimi pod krinko domoljubja in žrtvovanja za splošno dobro (v zadnjem času
pri obvladovanju covid epidemije) materialno okoristil ali pa da mu bodo
pomagali v borbi za oblast. Ker je vseh teh njegovih »dobrih del« preveč le za
en prispevek na tem blogu, sem naštel le tiste, ki sem se jih uspel na hitro
spomniti. Prepričan sem, da bralci pomnite še mnogo, mnogo drugih.
Vir: SDS
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar