PORAZ WUNDERTEAMA
PORAZ WUNDERTEAMA
Pa smo le
doživeli dan, ko je Vunderteam izgubil odločilno tekmo, in to grdo.
Poražen je
bil do tal, čeprav je imel med vsemi moštvi najdražje priprave na tekmo. Del
sredstev za priprave je pridobil legalno po zakonu o ekipah (političnih strankah).
Drugi del priprav pa je verjetno financiral, kot smo od Wunderteama že navajeni,
iz nezakonitih in neprijavljenih virov in sredstev neznanih sponzorjev (npr. posojila,
donacije, ki so prihajala preko severovzhodne meje, provizije iz vladnih
poslov, sredstva od podjetij, katere je hranil z državnim denarjem, in morda še
od kod, kar novinarji še niso odkrili). Ferplaj za njega že od nekdaj ne velja.
Na svoji
strani je imel tudi številne medije, vključno z nacionalno televizijo, ki si
jih je prisvojil, ko je bil na oblasti. Kot vedno, je zanj glasoval zvesti del stalnih
in glasnih navijačev, ki nikoli ne manjkajo na tekmah na katerih igra. V svoji
vnemi in v izkazovanju pripadnosti Wunderteamu ne zbirajo sredstev, vključno z žalitvami
in grožnjami drugim navijačem. Tokrat pa je tekmo, ki se praviloma ponovi vsaka
štiri leta, ne glede na naštete prednosti izgubil.
Običajno po
tako prepričljivem, lahko bi dejali kar ponižujočem porazu, glavni igralec,
trener, manager in dosmrtni predsednik kluba v eni osebi, odstopi. No, to je le
običajna praksa v drugih klubih. V našem nepremagljivem Wunderteamu pa je
povsem drugače. Klub obstaja le, če ga vodi edini, nezamenljivi vodja. Če bi odstopil,
kluba ne bi bilo več. Sesul bi se kot hiša iz kart. Najprej bi ga zapustili
koristoljubci, nato še drugi priskledniki. Ostali bi le v svojega vodjo slepo
zaljubljeni igralci in pomagači. Pa še ti bi se nato brez njegove trde roke
skregali in klub do konca razrušili.
Po
izgubljeni tekmi se bomo sedaj, vsaj za štiri leta, poslovili od igralcev Wunderteama.
Upajmo pa, da za vedno!
Poslavljamo
se torej od igralcev, ki so imeli najpomembnejše vloge v Wunderteamu. Poslavljamo
se od:
agresivnega napadalca, ki je znan po številnih hojsarijah.
Manager ga vedno uvršča v konico ekipe, da že v fazi obrambe junaško in drzno napada
nasprotnike. Ko mu njegov stil igre ne prinaša rezultatov, jih prične žaliti in
zmerjati. Kot nepreklicno odstopljeni napadalec je zmerjal tudi svoje podrejene
z lenuhi ter strašil občinstvo s sankcijami, ki jih je nato tudi uresničeval. V
tej igri je kot odstopljeni funkcionar naprej menjaval kadre v Policiji in v notranjem
ministrstvu. Bil je med prvimi, ki niso nosili mask, čeprav je odločitev o obvezni
nošnji sprejela vlada, katere član je bil. Neprestano je grozil petkovim
protestnikom na kolesih, hodil na policijo, kjer jih je opazoval na monitorjih
in določal svojim podrejenim, koga morajo kaznovati. Ob vsem tem pa je še za
kratek čas proti vladnim kritikom usmerjal žaljive twite. Seveda je poskrbel
tudi zase in si je za smešno ceno kupil parcelo v slovenskem primorju s
pogledom na morje. Na medijskih dogodkih si je praviloma prilastil prvo besedo
in prevpil vse druge, tudi voditelje oddaj. Vedno je načelen, pošten in predan
cerkvi in vodji. Vedno ima tudi prav in to tudi javno pove. Tokrat so ga
navijači zaradi nepriljubljenosti poslali nazaj na dobro plačano mesto - v
medij, ki ga obvladuje njegov manager;
nizko raslega razdiralca nasprotnikovih napadov in igralca
sredine, ki je trl jajca sodnikom in nagovarjal tajkunske prijatelje, da naj ne
bodo glupi in naj državi ne plačujejo davkov. V do tal je bil poražen, ko je
hotel privatizirati javne vodne vire za koristi svojih in strankinih poslovnih partnerjev.
Zato se je maščeval vladi neposlušni civilni družbi ter ji ukinjal državne
subvencije. Ob tem si je dovolil izkoristiti notranje informacije ministrstva,
ki ga vodi in pred javno objavo sprostitve cene bencina in derivatov najel
kredit, s katerim si je še pred sprostitvijo cen nakupil obilo delnic Petrola.
Tako si je pridobil dovolj materialnih koristi, da bo lahko mirno preživel starost.
Pravi minister za okolje!;
robatega in neotesanega povezovalca
sredine (predsednika
stranke povežimo Slovenijo), sicer pa gospodarskega ministra in obenem tudi enega od dveh namestnikov
managerja. Očita se mu, da je takoj po nastopu sedanje vlade pričel »reševati
življenja« tako, da je za visoke provizije izbranim posrednikom podeljeval
ekskluzivno pravico za nabavo medicinskih pripomočkov. Ni ga motilo, če so ti dostavljali
tudi neustrezne in neuporabne medicinske pripomočke, predvsem ventilatorje, ki
sedaj krasijo kleti bolnišnic - samo, da so provizije prihajale. Nato je
žvižgača Galeta, ki ga je razkril javnosti, najprej javno zmerjal, nato pa pri
managerju dosegel, da ga je doletela kazen - izguba službe. Vedno ga je bilo tudi zabavno
gledati na javnih soočenjih, na katerih je s pou-dar-je-ni-mi zlo-gi hvalil svoje velike zasluge za uspeh vlade in
resorja, ki ga je vodil. Kot minister za gospodarstvo je delal tudi v prejšnji
vladajoči ekipi, ki je bila po mnenju njegovega sedanjega managerja na vseh
področjih izjemno »neuspešna«, tudi na gospodarskem, ki ga je vodil on? Na to
kritiko se seveda ni upal odzvati, bil je tiho. Zavedal se je, da bi sicer takoj
izgubil mesto v ekipi;
drugega namestnika managerja, ki je ravnal dosledno po krščanski
morali, ko je na veliko zapravljal proračunski denar za nakupe orožja in opremo
vojske (ta pa na vajah NATO že nekaj časa prejema negativno oceno). Ta denar bi
krvavo potrebovali v zdravstvu, šolstvu, znanosti in še kje. Pri vodenju
obrambe je otročje užival. Igral se je z vojaki, metal bombe in se v beli
srajci valjal po blatu. Svoje najbližje soigralce in njihove prijatelje je
nameščal na pomembna in donosna mesta v družbi. Po vzoru managerja je neprestano
čivkal. Je pa svoje čivke, če niso bili vsebinsko povsem v skladu s tistimi, ki
jih je čivkal manager ekipe, nemudoma preklical. Že ve, da se mu ni dobro
zameriti.
ene od članic ekipe, za katero moj, nekoliko robati sosed pravi
»kura, ki leta po igrišču brez glave« in
ki enostavno izgine, ko je, kot ministrica dolžna ukrepati. Izkazala se je tudi
s svojim nastopom na TV, na katerem je dopoldne svarila šolnike in učence, da
morajo nositi zaščitne obrazne maske v šoli, isti večer pa je brez maske za
obloženo mizo sedela v družbi športnih funkcionarjev. Pred kamero je nato točila
solze sreče, ko nam je naznanila, da bodo lahko šolarji v jeseni normalno hodili
v šole, nato pa čez nekaj dni svojo ganljivo napoved brez sramu in slabe vesti
preklicala. Izkazala se je tudi z obljubami, kaj vse bo postorila v poletnem
času, da bo šola v času epidemije normalno delovala. Zgodilo se pa ni nič;
zlovoljnega prvega moža kulture, ki je dajal vtis, da mu je delo
ministra na tem resorju odveč, da bi najraje vse skupaj nekam poslal in šel
počet kaj drugega. A je vseeno vztrajal na položaju in zvesto izvajal navodila
managerja. Vestno se je prizadeval, da je nagrajeval prave kulturnike, neprave
pa je zaničeval, ker se »kulture pač ne greš iz ideoloških nagibov«. Vneto je
tudi v last in posest vračal katoliški cerkvi imovino, do katere je bila
opravičena ali pa tudi ne. Odlikoval se je tudi z osornostjo do »nepravih«
novinarjev. Najbolj nam je ostal v spominu dogodek, ko je novinarja, ki se ga
je upal prositi za kratko izjavo, odrezavo zavrnil, drugemu pa nato zabrusil. »Vam
pa sploh ne!«;
ter ostale člane prve postave
Wuderteama, ki so
zvesto opravljali naloge, ki jim jih je odčivkal manager.
Ekipa pa ne
bi mogla delovati brez vojske trenerjev, maserjev, pobiralcev žog, pralcev
dresov, čistilcev kopačk, garderoberjev in drugih stalnih in občasnih
pomočnikov.
O njih in o
managerju pa prihodnjič.
PS.: Verjetno
se starejši ljubitelji nogometa še vedno spomnite slovite avstrijske ekipe, ki
so jo zaradi nepremagljivosti poimenovali Wunderteam. Vendar je prišel čas, ko
so tudi njeni člani s sklonjenimi glavami zapustili igrišče poraženi, kot se je
to na zadnji tekmi dogodilo našemu čudežnemu moštvu. Avstrijski nogomet je bil nato
dolga leta šibak in premagljiv. Upam le, da enaka usoda čaka naš Wunderteam.
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar