UKRAJINSKA KRIZA pogled z mednarodnopravnega vidika
UKRAJINSKA KRIZA
pogled z
mednarodnopravnega vidika
Naše dojemanje
svetovnih dogajanj danes skorajda povsem obvladujejo svetovni mediji in
informativne platforme, ki so naš vir obveščanja o tem, kaj se v svetu dogaja.
Kot taki so seveda izjemno učinkovito orožje pri oblikovanju svetovnega javnega
mnenja, kot tudi mnenja vladajočih elit v posameznih državah ter vplivnih posameznikov
in slehernega od nas.
Dejstvo pa
je, da vsak aktualni dogodek lahko prikazujejo na različne načine. Nekateri
skušajo biti čimbolj objektivni, drugi so celo ustvarjeni v propagandne namene in
razglašanja ene resnice. Zato je lahko, in praviloma tudi je, vsak mednarodni
konflikt predstavljen na različne načine in tudi interpretiran tako, kot
lastniki dotičnega medija želijo.
V tem blogu
sem že pisal, da resnica o vojni v Ukrajini, ki traja že več kot leto dni, ne
more biti črno-bela.
V rusko
ukrajinskem konfliktu ni dvoma, da je agresor Putin, ki je napadel suvereno
sosednjo državo. Vseh vzrokov, zakaj je prišlo do tako drastičnega posega s
strani Rusije, pa je kljub poplavi številnih novic, komentarjev in ocen, ki
preplavljajo svetovne medije, ne bomo nikoli poznali.
To tudi pomeni,
da ne more biti absolutna resnica le tista, kot nam jo opisuje in prikazuje
zahodni proameriški medijski svet – da je Rusija oz. Putin absolutni krivec za
dogajanja v Ukrajini, Ukrajinci pa so nedolžne žrtve, ki plačujejo za
neupravičene hegemonistične težnje svoje večje slovanske sestre.
Kot ne
moremo mimo dejstva, da je Rusija napadla suvereno državo, tudi ne moremo
prezreti nekaterih zahrbtnih aktivnosti ZDA, NATA in zahodnjaških rusofobnih
jastrebov, ki si nikakor ne želijo več močne Rusije, kot ene izmed pomembnih globalnih
dejavnikov.
Ob ruskem
napadu pa se seveda postavlja še ena, za našo prihodnost pomembna, mednarodno
pravna dilema. Kaj je v trenutno sprejetemu in dogovorjenem mednarodnem
pravnemu redu višja vrednota: ali suverenost držav in nedotakljivost meja ali
pravica narodov do samoodločbe?
Leta 1991 je
ob razpadu Sovjetske zveze, Češkoslovaške in tudi SFR Jugoslavije mednarodna
skupnost predpostavila drugo omenjeno mednarodno pravno vrednoto nad prvo. Slovenci
ne bi dobili svoje države, če bi zahodne države, ki so bile zmagovalke 40 let
trajajoče hladne vojne, postavile na prvo mesto helsinška načeta, to je, suverenost
držav in nedotakljivost meja v Evropi.
Zato bi se morale
vsakokratne slovenske oblasti zavedati dejstva, na kakšen način smo prišli do
svoje države ter skladno s tem voditi dosledno in načelno zunanjo politiko. Mi
smo med tistimi, ki nimamo moralne pravice oporekati željam drugih narodov po lastni
državi.
V primeru
ukrajinske krize pa je Zahod, prav nasprotno, postavil prvo vrednoto nad drugo.
Ta vzorec ponavljajo tudi v primeru drugih aktualnih prizadevanj nekaterih narodov
po osamosvojitvi po svetu, npr. Palestincev, Kataloncev, Kurdov itd.
Pri
prizadevanjih za samostojnost ukrajinskih Rusov, ki tvorijo veliko večino
prebivalstva v vzhodnem delu Ukrajine, predvsem v Donjecki in Luganski republiki,
pa je zadeva bolj zapletena. Ali tudi za njih velja pravica narodov do
osamosvojitve? Njihova želja je, da se odcepijo od sedanje države in se priključijo
Rusiji, v kateri ne bi bili diskriminirani zaradi svoje nacionalne pripadnosti.
Ali je njihova pravica za osamosvojitev legitimna? Odgovor nikakor ni preprost.
Ne glede na to, pa mora mednarodna skupnost čim prej poiskati pravo pot k
prekinitvi vojne ter prisiliti obe strani k pogajanjem.
Trenutno vzbuja nekoliko upanja obisk predsednika Kitajske pri Putinu, ki mu je med drugim tudi predstavil kitajski mirovni predlog. Bomo videli reakcijo Putina. Vsekakor pa se vojna ne bo končala z dobavljanjem orožja ukrajinski vojski, temveč s prizadevanjem za prekinitev spopadov in mirovnimi pogajanji.
Pred nekaj
dnevi pa je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za Putinovo aretacijo, ki ga
obtožuje odgovornosti za genocid in vojne zločine v Ukrajini. Po moji
oceni to v sedanjem trenutku ni prava poteza za dosego miru. Putin je sedaj
postavljen pred zid in nima več izhoda. Zato bo veliko lažje posegel po
skrajnih bojni sredstvih, tudi po nuklearnem orožju.
Po drugi strani pa danes ni večjega
mednarodnega konflikta v katerega ne bi bil neposredno ali pa posredno vpleten
»svetovni žandar« čez lužo. V zadnjih 23 letih so samo trije ameriški
predsedniki izvršili agresije na 7 suverenih držav in s tem povzročili smrt 11
milijonov ljudi. Mednarodno kazensko sodišče pa seveda ni spisalo tiralice za njimi,
niti niso bili proglašeni za teroriste!
Na žalost
vladajo v svetu dvojna merila, ki pa ne bodo prispevala k našemu boljšemu in
mirnejšem življenju.
Zaskrbljeni
državljan 1


Komentarji
Objavite komentar