PIRKOVIČEVA KOMEDIJA - ARENA
PIRKOVIČEVA KOMEDIJA - ARENA
Že po prvih
poskusih gledanja raznih aren, panoram in sličnih oddaj na nacionalni
televiziji, sem sklenil, da ne bom več izgubljal časa in živcev z Janševo
propagandno TV. Včasih pogledam le še športna poročila.
To zaobljubo
sem v ponedeljek po nagovarjanju soproge, ki je bila zgrožena nad nivojem razprave
udeležencev v ponedeljkovi Areni, že drugič prekršil. Prepričala me je, da jo
pogledam, vsaj za zabavo. Tokrat je novinarski prvokategornik Janševe
televizije gostil Jelinčiča in Bandellija, ki ju nikoli nisem preveč cenil.
Po
pričakovanju, pogovor omenjenih udeležencev ni bil vreden ogleda, še manj pa zabaven.
Kašno nesmiselno zapravljanje udarnega termina na nacionalni televiziji. Spominjal
me je bolj na brezplodno čvekanje treh že nekoliko okajenih pijančkov za
šankom.
Že po
uvodnem stavku Pirkoviča sem ugotovil,
da ni več sposoben vodenja oddaje, kot bi se za objektivnega novinarja spodobilo,
torej brez provokativega projanševskega načina. Oddaja je seveda imela, kot je to
sedaj običajna praksa na RTV Slovenija, le en namen – prispevati še en kamenček
k kampanji velikega poraženca zadnjih parlamentarnih volitev, k rušenju sedanje
vlade.
Bandelli očitno ne more skriti svojega
razočaranja, ker mu Golob ni ponudil pomembnejšega mesta v svoji vladni
garnituri. Pričakoval je, da bo zasedel vsaj mesto državnega sekretarja v enem
izmed ministrstev. Zato se je užaljen čez noč prelevil iz podpornika in člana Gibanja
Svoboda, v zagrenjenega kritika, tako vlade kot svoje bivše šefinje Bratuškove,
ki pa je dobila ministrsko mesto. Prepričan je, da se je slednja pustila kupiti
in dopustila, da je nato Gibanje Svoboda prevzela njeno stranko SAB predvsem
zaradi vzpostavljene strankarske infrastrukture na terenu in z njo tudi vse regionalne
in mestne odbore. Dodal je, da je Bratuškova za svojo politično kariero kar čez
noč pozabila na upokojence in na vse tiste vrednote, ki jih je v bivši stranki
zastopala. On, kot načelen človek, se ni želel pridružiti takemu prevzemu in je
šel svojo pot. Raje se bo sedaj »žrtvoval« za uboge zapostavljene upokojence in
se posvetil prenavljanju propadlega DEMOS-a.
Po njegovem mnenju
je »Levica, ko je šla v vlado, pristala na trdih tleh. Spoznala je, da v vladi ne
more uresničevati svojih nebuloz. Mesec je lahko 'zjal' v opoziciji, kaj je
potrebno storiti, kaj pa sedaj?«
Edino s
čimer se moram strinjati z zagrenjenim Bandellijem, je njegova kritika na način
delovanja sedanje vlade, ki si je zastavila kar sedem ključnih reform,
rezultatov pa po skorajda letu dni vladanja ni. Po Bandelliju nas Golob vešče zavaja,
ko »le premika datume in časovnice reform«.
Po
pričakovanju pa je zopet Jelinčič
prednjačil z, milo rečeno, ekstravagantnimi in nesramnimi izjavami na račun
sedanje vlade. Ni ga motilo draženje voditelja, da je prvič v studiu nacionalke
po spektakularnem padcu, ki se mu je zgodil, ko je v predvolilnih soočenjih zapuščal
oddajo. V svojem slogu je nizal žalitve, ki so bile usmerjene predvsem v
Goloba. Naj naštejem le nekatere:
»ne vidim
nobenih rezultatov te vlade. Dokler ljudje ne bodo spoznali, da je nekaj zelo
narobe s to vlado, ne bo nič. Sedaj ko govorim z ljudmi, mi niti eden ne pravi,
da je glasoval za Goloba. Vsi so mi trdili, da so glasovali za druge«;
»dokler se
ne bo naš narod zbudil in si pošlihtal v glavi tako kot mora to biti, bomo
dobivali po glavi, sicer bo to ena grozljiva rešitev za Slovenijo«;
»tri leta
bomo še plesali, tri leta bomo še svobodni, dokler ne bomo čisto na tleh in bo
treba začeti čisto od začetka«;
»tisti, ki
so dovolili štiriletni mandat taki vladi, bodo obžalovali in oni bodo najbolj
gor plačali«;
»sedanji
vodilni in nevladne organizacije se bodo čez štiri leta razpršili po svetu in
bodo pozabili, da so Slovenci, kajti že danes je vprašanje, ali sploh so?«.
Na
provokativno vprašanje Pirkoviča, »pa zakaj bi šel Golob uničevati Slovenijo,
sedaj ko je prišel na plačo 3.500 EURO, v čem je tu finta?« je odgovoril: »Mogoče
ima nalogo, da mora kaj takega narest, mogoče so mu jo zadali Amerikanci.«
Torej
neumnost za neumnostjo!
In to naj bi
bila resna aktualna politična oddaja na prvem programu nacionalne televizije?
Ne morem se zadržati, da ne bi označil oddaje za abotno in nevredno nacionalne
televizije. Ista ocena velja tudi za vse tri protagoniste, za enega navijaškega desničarskega novinarja in za dva prizadeta in zafrustrirana politika, ki jim ni uspelo na volitvah, pa sedaj nista več prisesana na državne
jasli.
Pa še to, na
poročilih po oddaji so precej časa posvetili novici o povsem ponesrečenem obisku
velikega vodja v Kijevu, ob prvi obletnici svoje ukrajinske avanture. Predsednik
Zelenski se zanj sploh ni zmenil, le nekaj minut mu je namenil predsednik vlade
Deniš Šmihal. Bedno in ponižujoče, še posebej za velikega borca za Ukrajino. Da
pa bi bila njegova frustracija še večja, pa je včeraj le štiri dni za tem, na
uradno povabilo ukrajinskega predsednika Kijev obiskal Roberta Golob. Bil je
sprejet z vsemi državniškimi častmi in se je poleg pogovorov z Zelenskim srečal
s celotnim ukrajinskim političnim vrhom.
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar