»V SREDIŠČU« Novic24ur

 

»V SREDIŠČU« Novic24ur

 

Novic24ur običajno ne berem in jih zato tudi ne kupujem. Pa če jih že kdaj, so razlog številne križanke, s katerimi nekoliko zaposlim svoje možganske vijuge.

Pred nekaj dnevi sem naredil izjemo, ko sem na prvi strani časopisa zagledal sliko bivšega diplomata Boža Cerarja, ki ga dokaj dobro poznam. V kolumni »V središču« so namreč objavili njegovo razmišljanje o bližnjevzhodnem tragediji ob kateri smo dnevno priča grozotam in genocidu nad palestinskim ljudstvom. Ker je zvest kader najbolj poštene politične stranke pri nas, kateri se mora tudi zahvaliti za uspešno diplomatsko kariero, me je zanimalo, kaj ima za povedati.

                                        Palestinska zastava      Vir: Wikipedia

V svojih pogledih navaja veliko splošno znanih ugotovitev, ki nikakor niso sporne. Tudi naslovu njegovega prispevka, da »Mir na bližnjem vzhodu lahko prinese le odločna in usklajena diplomacija« nimam kaj oporekati. Ob tem ugotavlja, da se zdi mir na Bližnjem vzhodu vse bolj oddaljen, namesto da bi bilo obratno. Navaja, da »končanje vojne med Hamasom in Izraelom, v kateri visok krvni davek plačujejo predvsem palestinski civilisti, kar sproža val ogorčenja v svetu in se kaj lahko razširi na celotno regijo, je razumljivo postalo prvorazredno zunanjepolitično vprašanje.« Omenja tudi splošno znano dejstvo, da je za zagotovitev trajnega miru na Bližnjem vzhodu potrebno zagotoviti Izraelcem varnost v njihovi državi in Palestincem zagotoviti njihovo lastno državo. Cerar tudi potrjuje ugotovitve političnih analitikov, da je izraelsko-palestinski konflikt postal eno izmed osrednjih notranje političnih vprašanj po svetu, pa tudi pri nas.

Do tu se z njegovimi pogledi povsem strinjam.

Po pričakovanju, pa me je v drugih delih njegove analize bližnjevzhodne krize zmotilo kar nekaj stvari.

Najprej, da za dolgoletno krizno stanje na Bližnjem vzhodu, enako obtožuje obe vpleteni strani. Verjetno ni pozabil, da Izrael od leta 1967 naprej neprestano krši resolucijo OZN, ki je določila zemljevid razdelitve Palestine na dve državi, judovsko in arabsko. Od tedaj si ne glede na to, kdo je na oblasti, Izrael s silo prisvaja palestinsko ozemlje in naseljuje židovske priseljence. Da je dejansko okupator na palestinskem ozemlju, ki že leta in leta neprestano vrši represijo nad celotnim palestinskim narodom, z izgovorom, da želi uničiti ekstremistične milice. Da Palestinci od rojstva naprej živijo v nemogočih življenjskih razmerah pod izraelskim vojaškim škornjem in da preprosto ne vidijo več mirne rešitve spora. Da jih zato brezizhodni položaj sili v terorizem in ekstremizem in da se mladi pridružujejo Hamasu.

Dejstvo je, da je tokratni oboroženi spopad in neopravičljivo pobijanje pričel Hamas, ki je napadel obmejno izraelsko območje in pri tem pobil in ujel nekaj Izraelcev, pa tudi pripadnikov drugih narodov. Cerar seveda to dejanje Hamasa obsoja. Nikjer pa niti besedice, da je Izrael napad izkoristil za nesorazmerno vračanje »milo za drago«, ki ima le en cilj: uničenje Palestincev in pregon preostalega dela naroda v sosednje države.

Ne glede na zgražanje mednarodne javnosti in številnih protestov po svetu, Izrael nemoteno nadaljuje genocid nad palestinskim narodom. Netanyahu in njegova klika se očitno ne sramujejo več strahot, ki jih povzročajo s svojim »uničevanjem Hamasovih teroristov«. Pri tem jih ne motijo niti nedolžne žrtve med civilisti, med katerimi je še posebej veliko otrok. Njihov načrt, ki ga skrivajo pod krinko maščevanja za Hamasov terorističen napad na svoje ozemlje, je bil jasen že na začetku njihovega maščevalnega pohoda – uničenje palestinskega naroda in okupacija ozemlja na katerem živijo. Za njih obstaja le še rezervna opcija, po kateri bi preživele Palestince dokončno pregnali iz Gaze v sosednje države, pri čemer je mišljen predvsem Egipt. Zato so Izraelci že ponudili egipčanskim oblastem zajetno odškodnino v primeru, če bi sprejeli palestinske begunce iz Gaze.  

Kot drugo, njegova razmišljanja ne poznajo besedice »genocid«, ki ga izraelska vojska vrši v Gazi in to pred očmi svetovne javnosti. Objektivnosti z njegove strani seveda nisem pričakoval, saj bi se s tem zameril svojemu vodji in stranki. Vsem je poznana tesna politična navezava Janše z ekstremnimi sionističnimi skrajneži in še posebej z Netanyahujem. Zato je za izraelsko početje beseda »genocid« v stranki prepovedana. Za pobijanje civilistov, predvsem otrok, ne krivi izraelske vlade ampak (malo bolj diplomatsko in manj nesramno kot nova in stara evroposlanka Romana Tomc) neposredno Hamasovo milico!?

Tudi slovensko priznanje Palestine kot države se mu ne zdi smiselno, ker v tem trenutku po njegovem mnenju predstavlja podporo terorizmu, torej početju Hamasove milice, ki ne bo prineslo premirja. Ob tem (po vzoru Janše) še dodaja, da si je Slovenija s priznanjem celo napravila dolgoročno škodo.

Pričakovano tudi ne obsoja ravnanja ZDA, ki že tradicionalno brezpogojno podpirajo Izrael, ne glede na režim, ki mu vlada. Še več, nenehno financirajo in dobavljajo orožje, da s tem hranijo židovskega bližnjevzhodnega hegemona, ki si prisvaja arabska ozemlja, z izgovorom, da »se mora za svojo eksistenco braniti pred sovražnimi Arabci«. Poenostavljeno rečeno, danes Bidnova demokratska vlada celo financira morijo palestinskega ljudstva.

Kot diplomat in poznavalec mednarodnih razmer Cerar tudi nikjer ne napiše, da so pravzaprav ZDA edina država, ki lahko pritisne na Izraelce, da naj končajo z grozotami, ki jih danes počnejo. Biden le medlo moleduje Netanyahuja, da naj vsaj dopusti mednarodno solidarnostno pomoč, ki zaradi blokad izraelske vojske ne more priti do Palestincev. Nasprotno pa je nedavno izraelski predsednik predrzno krivil ameriško vlado, da zavira dobavo ameriškega orožja Izraelu s katerim bi moril Palestince. Iz izkušenj vemo tudi, da se, če bo jeseni izvoljen Trump, ne bo prav ničesar spremenilo. Očitno je židovski lobi v ZDA, pa tudi v svetu in Evropi, tako močan, da se mu nihče ne želi zameriti, niti ne predsedniki najmočnejše države na svetu, še manj pa Janša.

Na zaključku bi želel poudariti, da je za politika brez načel dokaj logično, da se mora marsičemu odpovedati (tudi če sam misliš drugače) za lojalnost in pripadnost neki politični stranki. Ima pa vse svoje meje!  Ne morem pa sprejeti dejstva, da so nekateri pri dokazovanju lojalnosti pripravljeni iti preko vseh etičnih in moralnih načel in si zatiskati oči pred grozodejstvi, ki smo jim priča v neposredni bližini Evrope. Le preziram jih lahko.

 

Zaskrbljeni državljan 1