PREFERENČNI GLAS
PREFERENČNI GLAS
6. junija
lanskega leta so bili istočasno z evropskimi volitvami trije posvetovalni
referendumi, na katerih so državljani izražali svojo voljo o pomoči pri
prostovoljnem končanju življenja, legalizacije konoplje in uvedbi preferenčnega
glasu pri parlamentarnih volitvah. Na vsa tri vprašanja je večina volivcev
odgovorila pozitivno in tako pritrdila predlogom vladajoče koalicije. S tem so
jasno pokazali, predvsem desnici in cerkvi, da si želijo takih sprememb v
družbi, ki prinašajo razvoj, napredek in več neposredne demokracije.
Največjo
podporo (in to več kot 70 odstotno) je po pričakovanju doživel predlog o uvedbi
preferenčnega glasu, ki naj bi okrepil inštitut demokratične izbire poslancev.
Z njim bi bila volivcem dana večja možnost neposrednega odločanja o tem, kateri
kandidati bodo sedli na poslanska mesta v parlamentu.
Od tedaj je
minilo več kot pol leta in stranke so imele dovolj časa, da bi našle način,
kako udejanjiti ljudsko voljo. Čeprav je šlo le za posvetovalni referendum, ki
ni pravno zavezujoč, pa je kljub temu nasprotovanje in zavlačevanje
uresničevanja tistega, kar so odločili volivci, milo rečeno, nedemokratično.
Izid referenduma pa je še toliko bol zavezujoč, ker ga je razpisal državni
zbor, čeprav tega ni bil dolžan storiti. Verjetno ga ni razpisal zato, da bi
jasno izraženo voljo volivcev ignoriral ali ji celo nasprotoval. Razpisal ga je
zato, da bi ugotovil resnično voljo volilnega telesa in jo tudi spoštoval in uresničil.
Očitno pa
nekaterih političnih strank to ne moti preveč. Njihovo sprenevedanje je
razumljivo, saj lahko po sedanji ureditvi njihova vodstva odločilno kreirajo
izvolitev poslancev. Spomnimo se le pisne zaveze zvestobe stranki, ki so jo
morali podpisati poslanci najbolj poštene stranke. Takšnemu nedemokratičnemu in
neustavnemu dejanju so se tedaj uprli Logar, Irglova in Kaloh, ki so bili zato
izključeni iz stranke.
In na kakšne
načine lahko vodstva strank vplivajo na glasovanje tako, da bo čim več njihovih
»izbrancev« sedlo na poslanske fotelje? Vsaj na tri.
Prvič, stranke imajo možnost, da posameznikom, ki
kandidirajo na njihovi listi, izbirajo okraje (tako imenovane izvoljive okraje)
v katerih bodo ti kandidirali, kar tudi redno počnejo. Drugič, lahko posamezni
kandidat kandidira kar v dveh okrajih hkrati, kar se tudi redno dogaja. In
tretjič, svoje privilegirance lahko strankarsko vodstvo uvrsti na visoko mesto
na strankarski preferenčni listi s katerega pridejo v parlament, čeprav jih
volivci niso izvolili.
Na zadnjih
parlamentarnih volitvah smo imeli kar nekaj primerov, ki potrjujejo omenjeno
anomalijo sedanjega sistema. V parlament so namreč prišli kandidati, ki so v
svojem volilnem okraju prejeli manj glasov od tistih, ki so jih premagali.
Zmagovalci pa se zaradi strankarskih mahinacij v Državni zbor niso uvrstili.*
Čeprav je
sicer sedanji sistem načina izvolitve poslancev v Državni zbor legalen, je pa
dejansko nelegitimen, nepravičen in tudi skregan z demokratično logiko. Lahko
bi dejali, da je celo strankokratičen (nova beseda, ki bi jo lahko v naslednji
oddaji »Kaj dogaja?« uporabil magister Baltić).
Tudi duh
ustave, ki pri izvolitvi poslancev v Državni zbor temelji na uveljavitvi
ljudske volje, ni v skladu z aktualnim volilnim sistemom. Po ustavi politične
stranke predlagajo kandidate, volivci jih pa izvolijo. Vodstva političnih
strank so, ko so sprejemale aktualni volilni sistem, zaradi svojih koristi ta
smisel določbe povsem zaobšle. Bolje rečeno, zmanipulirale so ga za osebne in
strankarske interese.
Dejstvo je,
da referendumskega izida v sedanjem parlamentarnem sklicu ne more realizirati
koalicija vladnih strank sama. Potrebuje nekaj glasov opozicijskih poslancev,
da bi lahko dosegla dvotretjinsko večino za spremembo volilne zakonodaje in
ustave.
17. januarja
pa so se poslanci Svobode le zganili in vložili predlog za spremembo ustave, ki
bi zagotavljala preferenčni glas pri volitvah v Državni zbor. Ker za uspeh
potrebujejo 60 poslanskih glasov, so računali na glasove krščanskih demokratov
(NSi), ki so že pred časom pripravili svoj predlog spremembe ustave. Da bi
poenostavili postopek so vložili v parlamentarno procedure kar slednjega.
In glej ga
zlomka! NSi, stranka, »ki na osnovi krščanskih vrednot dela izključno v korist
ljudi«, se je svojemu predlogu odpovedala. Njeni poslanci so nemudoma umaknili
svoje podpise z lastnega predloga!?
No, podobnih
političnih igric s figo v žepu smo od krščanskih demokratov navajeni že od
Peterletovih in Podobnikovih časov naprej. Zato nas njihov salto mortale od
opozarjanja, da mora parlament nujno spoštovati
ljudsko voljo izraženo na referendumu, do tega, da sedaj ni več časa za
spoštovanje te ljudske volje, prav nič ne preseneča.
Zaskrbljeni
državljan 1
*V
Ajdovščini, kjer sta merila moči Eva Irgl (SDS) in Jernej Vrtovec (NSi), je
največ glasov prejela kandidatka Gibanja Svoboda Mojca Stegovec (4317 ali 28,56
%), ki pa se v DZ ni uvrstila. Uvrstila pa sta se oba poraženca drugouvrščena
Eva Irgl s 4087 glasovi (27,04 %) in Vrtovec (2238 ali 14,81 %).
NSi-jev
minister za delo Janez Cigler Kralj je v okraju Domžale 1 dobil 1945 ali 10,35
% glasov, kar ga je uvrstilo na tretje mesto in mu vseeno zagotovilo mandat v
DZ-ju, ker je glasove dobil tudi v okraju Ribnica - Dobrepolje, kjer jih je
zbral 1830. Tudi tam ni bil prvi. Več glasov od njega je prejel dolgoletni
poslanec SDS-a Jože Tanko, ki jih je v tem okraju zbral največ, in sicer 3511
ali 34,58 odstotka.
Med
poslance se je uvrstil tudi Zvonko Černač, ki je na listi SDS-a v okraju
Postojna prejel 2884 glasov, kar mu je prineslo le drugo mesto. Predstavnik
Gibanja Svoboda s 4225 glasovi Aleksander Prosen Kralj pa mesta v parlamentu ni
dobil.
V okraju
Ruše je na listi SD Bojana Muršič prejela le 626 glasov ali 7,31 %, vendar si
je vseeno zagotovila nov mandat. Največ glasov je dobil nekdanji poslanec DeSUS-a,
zdaj na listi Gibanja Svoboda Jurij Lep (3146 glasov ali 36,72 %).
Komentarji
Objavite komentar