TRUMP ŠE NAPREJ STRESA SVET

 

TRUMP ŠE NAPREJ STRESA SVET

Vir: Times of India

 

Prejšnji teden sem pisal o drastičnih spremembah v svetovnem dogajanju, ki so prve posledice vnovičnega prihoda Donalda Trumpa na oblast v ZDA. Svoj drugi mandat pa je pričel mnogo bolj aktivno in agresivno, kot prvega.

Že v prvem mesecu svojega predsedovanja je pokazal, da nas bo nenehoma presenečal, tako z nepredvidenimi izjavami, kot tudi z dejanji. Velike želje po ponovni ameriški politični, gospodarski in vojaški prevladi v svetu, ki jih nenehno ponavlja, so pričele predstavljati resne grožnje globalnemu miru. Sodeč po njegovih izjavah, jih bo uresničeval zlepa ali zgrda, če bo potrebno, tudi s silo.

Po premirju na Bližnjem vzhodu, grožnjam Panami (prekop), Danski (Grenlandija) in uvedbi carin za uvoz izdelkov iz Kanade (veliko nesorazmerje med izvozom in uvozom), Mehike (migranti) in Kitajske (tehnološka in trgovinska vojna), se je sedaj usmeril na Evropo. Seveda na njemu lasten, kavbojski način.

Priznati je treba, da se pri »urejanju razmer v Evropi« dosledno drži svojih napovedi, predvsem, da bo v najkrajšem možnem času končal vojno v Ukrajini. Najbolj pa je presenetil s svojo politiko do Rusije. Zadnji dogodki potrjujejo, da se ZDA od začetka njegovega mandata vse bolj prijazno obračajo k svoji nekdanji sovražnici in tekmici. Trumpov telefonski pogovor s Putinom in nato bilateralno srečanjem z njim v Riadu kažejo na to, da si obe strani želita čim prej izboljšati medsebojno sodelovanje in zaupanje, mogoče postopoma celo zgraditi partnerski odnos.

Njuna politika je z vidika širšega globalnega stanja razmer sil v svetu povsem razumljiva. Trump želi zapreti »evropsko poglavje«, ker se je namenil posvetiti odnosom s trenutno največjo konkurentko za prevlado v svetu - Kitajsko. Putin pa je s trenutnimi vojnimi rezultati v Ukrajini zadostil precejšnjemu delu svojih osvajalskih ambicij. Kot kaže, se je vsaj za sedaj odločil za taktiko »bolje vrabec v roki, kot golob na strehi«.  

Trumpova odločitev, da se je pričel dogovarjati za ustavitev spopadov v Ukrajini s Putinom brez Evrope (pa tudi brez ukrajinske vladajoče garniture na čelu z Volodimirjem Zelenskim) pa kaže tudi na to, da je morebitno bodoče partnerstvo z Rusijo postavil pred zavezništvo s sedanjimi transatlantskimi evropskimi partnerji. 

Svoje poglede na ukrajinski konflikt je najbolje opredelil v nedavnem intervjuju, ki ga je imel na vladnem letalu Airforce One. Na vprašanje, ali res verjame, da si Rusija želi miru, je odgovoril pritrdilno ter dodal “Mislim, da si Rusi želijo, da bi se vojna končala. Mislim pa tudi, da imajo v rokah več kart, saj so zavzeli več ozemlja (kot Ukrajina, op. a.). Oni imajo glavno besedo.” ??

Te njegove besede dokazujejo, da razume mednarodno urejanje razmer, ki naj bi veljalo do sedaj, na nov nevaren način. Na način, da ima tista stran, ki med vojno zavzame več ozemlja, tudi pravico do več besede pri pogajanju!? NEZASLIŠANO!

V svojem delovno aktivnem delu življenja, v katerem sem se pretežno ukvarjal z mednarodnimi odnosi in diplomacijo – takšne izjave še nisem slišal. Celo samodržci in diktatorji si s svojimi izjavami niso upali iti tako daleč.

Trum se torej očitno požvižga na dosedanjo mednarodno pravno ureditev, ki je urejala odnose med državami. In to celo niti ne skriva. V tem ima seveda v Putinu velikega zaveznika.

Prav gotovo pa takšnega drastičnega preobrata v ameriški politiki ni pričakoval ukrajinski predsednik Zelenski, četudi se je zavedal, da se bo intenzivnost odnosov z ZDA po prihodu Trumpa v Belo hišo spremenila.

Tri leta so mu zahodni voditelji, vključno z Bidenom, dobesedno »jedli iz roke« ter mu nudili neomajno podporo. Podarjali so mu milijarde dolarjev in evrov vojaške in finančne pomoči. V znak solidarnosti so ga vabili na uradne obiske in se celo izkazujoč podporo,  vozili k njemu z vlakom. Med njimi tudi naš osamosvojitveni »heroj«. Ali smo lahko Slovenci nanj ponosni, ko je bi v prvi četici potnikov v Kijev, pa ne vem.

V sredo, pa je Zelenski doživel nekaj, česar si ni nikoli predstavljal. Izkazalo se je, da njegovo udvarjanje novemu »ameriškemu šefu« očitno ni obrodila sadov. Sodeč po Trumpovih izjavah,  je bil učinek prav nasproten. To je razvidno še posebej iz Trumpovega izjemno ostrega zapisa na družbenemu omrežju.

Med drugim mu je očital, da je diktator, ki je prekoračil svoj predsedniški mandat (lansko leto zaradi razglašenega vojnega stanja Zelenski ni želel izpeljati rednih volitev). »Svetoval« mu je, naj jih čim prej izpelje, »sicer bo ostal brez države!«. Ob tem ga je poimenoval še za »povprečno uspešnega komedijanta«, ki grozljivo slabo opravlja svoje delo voditelja. In ima zato le še štiriodstotno podporo v Ukrajini. Obsodil ga je celo, da je dober le v tem, da je njegovega predhodnika Bidena »vrtel okoli prsta in ga prepričal, da so mu ZDA za vojno z Rusi namenile kar 350 milijard dolarjev in to za vojno, »ki se sploh ne bi smela začeti in ki jo je bilo nemogoče dobiti in ki jo je začela Ukrajina«.

Po reakciji Zelenskega, da so Trumpove izjave posledica tega, da je “ujet v ruski mehurček dezinformacij”, ter da so ZDA s srečanjem z rusko delegacijo v Riadu pomagale spraviti Putina iz popolne in upravičene izolacije), pa je Trump Zelenskega ponovno obtožil za diktatorja, ki želi podaljšati vojno, da bi ohranil oblast.

To preigravanje med Trumpom in Zelenskim pa le škoduje Ukrajini in njeni pogajalski poziciji.

Zaspani evropski voditelji, ki kot kaže do zadnjega niso verjeli Trumpovim napovedim, pa se zbirajo koli Makrona ter razglabljajo o evropski varnosti. Že sam format srečanja (ko je Makron na pogovore povabil le elitno sedmerico predsednikov evropskih vlad, ob predstavnikih EU in NATA, po protestudrugih pa je k dialogu pozval še ostale), kaže na neenotnost in zbeganost. Evropa danes ne premore vizionarske osebnosti, ki bi pokazala pravo pot evropskega združevanja in perspektivo, kako naj se razvija, da bi ohranila svojo varnost, konkurenčnost in globalni položaj razvitega kontinenta. Članice EU so preveč nesložne in razdvojene, ko gre za reševanje ključnih problemov bodočega skupnega razvoja. Vemo pa kam pelje ta pot – v manjrazvitost in podrejenost.

 

Zaskrbljeni državljan 1