EVROPSKI REFERENDUM

 

EVROPSKI REFERENDUM

 

 

Prejšnji teden sem na prvem programu RTV Slovenija zgroženo gledal poslanca SDS Zvonka Černača, ko je zmagoslavno oznanjal, da so aktivisti njegove stranka uspeli zbrati zadostno število podpisov državljanov za razpis referenduma o zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti. Ponosno je ob tem pohvalil zavednost podpisovalcev, ki so v kratkem času uspeli prispevati kar 47.000 podpisov, torej 7.000 več, kot je bilo potrebno. Ta velik uspeh požrtvovalnih aktivistov stranke ga je ganil do te mere, da mu je skorajda šlo na jok!




                                               Vir: Daniel Novakovič/STA

 

No, meni tudi, saj bomo zopet po zaslugi SDS morali na referendum ter bomo za organizacijo referenduma vrgli proč več kot 6 milijonov našega skupnega denarja za odločitev ljudstva o povsem obrobnem vprašanju. Poleg tega bo zapravljena vsota državnih sredstev neprimerno večja kot bi nas stalo izplačevanje pokojninskih dodatkov peščici upravičencev. V koaliciji so izračunali, da bi za ta denar predvideni upravičenci prejemali pokojninski dodatek kar 60 do 70 let!!!!

 

Očitno je Janša našel nov način, kako porabljati državna sredstva za financiranje njegove politične kampanje za prihajajoče parlamentarne volitve.

 

No, referendum je preveč resna, pa tudi drag demokratični inštitut, da bi ga lahko politiki in stranke zlorabljali za  politične koristi in taktične manevre, kot v tem primeru.

 

Trenutno je za našo prihodnost mnogo več pomembnih zadev in dilem, ki jim moramo reševati. Menim, da je danes primarno vprašanje, kako graditi prihodnost Evrope. Ob tem se nam postavljajo številna vprašanja: Kako si bomo v novi svetovni konstelaciji moči zagotavljali razvoj in obenem varnost? Ali brez pospešene graditve evropskega varnostnega sistema z velikimi izdatki za oboroževanje, naša varnost res ni mogoča? Od koga smo ogroženi? Na kakšen način bomo ohranili tradicionalne »evropske« vrednote, na katerih temelji naš način življenja in naš življenjski standard?

 

Evropski birokrati v Bruslju, na čelu s predsednico Evropske komisije von der Leynovo, so se je očitno že odločili. Edino možno rešitev, ki jo vidijo danes je, da skupaj z Veliko Britanijo pričnemo pospešeno graditi evropsko varnostno strukturo in pri tem zapravljati milijarde Eurov za orožje in za razvoj vojaške tehnologije. Pri tej fatalni odločitvi seveda niso upoštevali mnenja nas, prebivalcev stare celine.

 

Menim, da bi v tem trenutku morali, ne le v Sloveniji, ampak v vseh članicah Evropske unije, povprašati širšo javnost po kateri skupni poti naj se podamo v prihodnost - ali po poti vojne ali po poti miru? Po vzoru evropskih volitev, bi morali organizirati referendum o tem kardinalnem vprašanju za našo prihodnost.




                                                              Vir: Regional Obala

 


Skorajda prepričan sem, da bi Evropejci z veliko večino izbrali drugo možnost. Vsak normalen razsoden človek si želi mirno in lepo življenje.

 

Res pa je tudi, da se v današnjem svetu, še posebej po prihodu ameriškega predsednika Trumpa na oblast, globalne razmere hitro spreminjajo. Neoliberalizem je dobil novi razmah. Gonja za dobičkom, ki ga poganja, ne pozna ovir. Vojaški industriji, ki za svoj razcvet potrebuje čim več oboroženih konfliktov po svetu, pa mirno reševanje sporov med državami predstavlja samo veliko oviro.

 

To je tudi razlog, da Trump ruši utečeni mednarodni red in uvaja silo in pravilo močnejšega pri uresničevanju ekpanzionističnih teženj svojih botrov. Pri tem namerava, mimo Evrope, deliti svet le s Kitajsko in Rusijo, neusmiljeno zapušča tradicionalne evropske zaveznike in vnaša negotovost in nevarnost vojnega reševanje svojih načrtov.

 

To pomeni, da mora Evropa za preživetje v tako negotovem vzdušju za svojo varnost in razvoj poskrbeti sama. Ali so evropski megalomanski oborožitveni načrti edina možna pot, pa ne vem, mislim, da ne. Očitno se tudi Bruselj podaja na nevarno pot neoliberalizma in interesov vojaške industrije.

 

Še vedno menim, da je možna pot mirnega reševanja svetovnih nesoglasij in diplomatsko urejevanje interesov med državami. Kako to doseči, pa v trenutni konstelaciji moči v svetu, nikakor ni lahko vprašanje.

 

Če pa si v teh negotovih časih vseeno dovolimo malo šale, potem poslušajmo Beti Trtorebra iz zadnje strani časnika Mladine. Predlaga, da Janezu Janši v zameno, da odpove referendum, dodelimo Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Nato pa mu namenimo enako, ali pa celo boljšo pokojnino od tiste, ki naj bi jo za izjemne dosežke prejemali umetniki. Preprost izračun pokaže, da bi moral Janša (pri pokojnini v višini 3.000 EUR) živeti več kot 2000 let, da bi porabil vsa sredstva, ki bodo za organizacijo referenduma, po zaslugi SDS, izpuhtela iz našega žepa.

Večni, nezamenljivi prvak SDS je sicer že večkrat pokazal svojo trdoživost, verjetno pa sta dve tisočletji tudi zanj nedosegljivi. Če želimo še podporo slovenske katoliške cerkve, pa nikakor ne smemo pozabiti na privilegirano penzijo  patru Marku Rupniku.

 

Zaskrbljeni državljan 1

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

»ZA DOM SPREMNI«

Slika
  »ZA DOM SPREMNI«                                                             Vir:Facebook   Prvo soboto v tem mesecu (pa tudi že kar nekaj časa pred tem), je v naši južni sosedi vladalo obsedno sanje. Vse je bilo v znamenju »zgodovinskega dogodka v lipi naši«, v znamenju koncerta priljubljenega domačega pevca Marka Perkovića – Thompsona. Glasbenik velja za zelo kontroverznega showmena, katerega sporočila so predvsem ideološka in politična. S poveličevanjem skrajnega nacionalizma, sovraštva do drugih in šovinizma, že nekaj časa na svoje nastope privablja številne hrvaške »ljubitelje domovine«, bolje rečeno – desničarske nacionaliste. Oboževalce ima tudi na tujem, še posebej v Sloveniji. Obvezni del njegovih nastopov je ustaški pozdrav. Njegove pesmi so polne ljubezni in zvestobe »preljubi domovini«, za katero se je pripr...
Preberite več

PIRC MUSAR vs GOLOB

Slika
                                  PIRC MUSAR vs GOLOB                                              Vir: Slovenske novice Kar navadili smo se že, da politično sobivanje sedanjih nosilcev najvišjih političnih funkcij v državi motijo pogosta nesoglasja, pa tudi zamere. Še več, odnose med predsednikom vlade Robertom Golobom in predsednico republike Natašo Pirc Musar na žalost občasno zaznamujejo celo odprti konflikti. Napeto ozračje med Gregorčičevo in Prešernovo pa predvsem škodi mednarodnim odnosom Slovenije.   Konfliktna kohabitacija med njima še bolj preseneča, ker sta oba omenjena nosilca oblasti leve politične provenience. Očitno pa sta ega enega in drugega premočna, da bi premostila ovire in nesoglasja s katerim se srečujeta.   Zadnji večji spor je v javnost prišel pote...
Preberite več

SLOVENSKA KATOLIŠKA CERKEV

Slika
   SLOVENSKA KATOLIŠKA CERKEV                                       Bazilika Marije Pomagaj, Brezje   Vir: Wikipedija Rimsko katoliška cerkev, ima kot strogo hierarhična in dobro organizirana dvatisočletna združba, veliko bolj ambiciozne cilje in interese, kot ji narekuje njeno versko poslanstvo. Če pogledamo v zgodovino njene slovenske izpostave, lahko ugotovimo, da je slovenska cerkev nenehno posegala v politično in obče življenje vseh Slovencev, ne samo njenih vernikov. Dejstvo je, da ni želela opravljati le svoje osnovne dejavnosti, kot ji zapoveduje evangelij, ampak je stremela predvsem za čim večjim vplivom, oblastjo, bogastvom in nadvlado nad drugimi. Za zadovoljevanje svojih ambicij si je poleg vernikov, ki so verovali njenim dogmam, nenehno iskala politične zaveznike in podpornike, ki bi ji zagotavljali moč in nadvlado nad drugimi. Tako ni bilo slučajno, da...
Preberite več