IN MEMORIAM - PAPEŽ FRANČIŠEK
IN MEMORIAM - PAPEŽ FRANČIŠEK
V zadnjih dneh smo bili preplavljeni z
vestmi in komentarji o smrti, žalovanju in pogrebnih ceremonijah za »dobrim« papežem
Frančiškom. Mediji so bili polni hvale o »dobrih delih« preminulega poglavarja
katoliške cerkve in o njegovih poskusih posodabljanja nekaterih katoliških cerkvenih
dogem. Ob tem so izražali tudi zaskrbljenost, kdo bo izbran za njegovega
naslednika in kaj se bo zgodilo z njegovo »pozitivno in napredno« zapuščino, ki
naj bi pričela reformirati eno najbolj okorelih verskih druščin na svetu.
Vse drugo je ob tem cirkusu čez noč postalo
manj pomembno, v drugem planu – vojne, grozodejstva nad palestinskim in ukrajinskim
narodom, kruta morija v Sudanu in ostali konflikti, ki smo jim danes priča v
svetu, zastrupljevanje okolja itd. Še celo Trump s svojimi carinskimi norijami,
neotesano retoriko in imperialistično politiko, je iz prvih strani svetovnih
medijev izginil kar čez noč.
Tako smo si lahko podrobno ogledali
spektakularni pogrebni show, ki so ga mnogi svetovni politiki predvsem izrabljali
za svojo promocijo in za nabiranje političnih točk. Tudi tisti, ki so dvolično,
papeževe miroljubne in podnebne nasvete ter pozive k empatiji, sožitju in
skromnosti, ves čas ignorirali. Manjkali niso niti visoki cerkveni
dostojanstveniki, ki se poskušajo zriniti navzgor po cerkveni hierarhiji, na
čelu s kardinali, ki ciljajo na mesto preminulega papeža.
Na pogreb v Vatikan so bili povabljeni tudi
slovenski premier Robert Golob s partnerko Tino Gaber in predsednica Nataša
Pirc Musar s soprogom Alešem. V Rim
pa se, kot smo predvidevali, niso podali skupaj. Musarjeva in Golob sta tudi v
tem primeru ponovno pokazala njuna politična in siceršnja razhajanja.
Papež Frančišek je bil prav gotovo eden izmed naprednejših papežev, kar jih je v svoji
dvatisočletni premogla katoliška cerkev. Lahko bi dejali, da je celo presegal njene
okvire. Bil je glasnik miru v času napetosti in vojn. Na številnih potovanjih
je odločno nagovarjal predsednike držav, pa tudi vernike in neverne, naj izberejo
mir namesto vojne in dialog pred konfliktom. Dosledno je obsojal oborožene
spopade, še posebej tiste v Gazi, Ukrajini, Sudanu in Siriji. Zanj je bil mir
več kot politična tema, bil je moralna dolžnost vseh, še posebej odločevalcev.
Pozival je k večji odgovornosti do okolja in k socialni pravičnosti. Bil je
preprost ljudski človek in je želel ohranjati povezanost z navadnimi ljudmi.
Svojo skromnost je dokazoval tudi z bivanjem v skromni sobi v Domu Svete Marte,
kjer je obedoval skupaj z drugimi stanovalci.
Bil je tudi zagovornik revnih. Posebej je pozival k tolerantnemu odnosu do
beguncev, migrantov in do vseh marginalnih skupin v družbi.
Kljub temu pa zavestno ni hotel preseči nekaterih okorelih krščanskih dogem
in »čudežnih pravljic«, ki jih omenja Sveto pismo. Torej dogem na katerih
temelji krščanstvo, kot so brezmadežno spočetje, vstajenje Jezusa od mrtvih,
vnebohod Marije, Jezusovi čudeži in podobne izmišljotine. Bil je tudi odločno proti
abortusu.
V svojih sinodah je napovedoval reforme na številnih področjih. Ni pa jih
uresničeval. Izpeljati jih bo moral njegov naslednik, če ne bo na čelo cerkve
prišel konservativni naslednik, kot sta bila njegova predhodnika Janez Pavel II
in Benedikt.
Dejstvo je tudi, da se je v času njegovega pontifikata v večini zahodnih
držav delež pripadnikov katoliške cerkve opazno skrčil.
Slovenska katoliška cerkev pa je v času njegove vladavine v Vatikanu prestajala
precej burno obdobje. Njeni vodilni »pastirji« so jo zaradi »poslov« mariborske
škofije, pripeljali skoraj do finančnega zloma, ki ga je nato morala reševati
slovenska država – ali še bolje, mi davkoplačevalci. Še danes si ne morem razložiti
odločitve tedanje vlade, da se finančne malverzacije cerkve (enako kot izgube
bank), ki so povzročile gromozansko finančno luknjo, pokrije iz državnega
proračuna. Večina Slovencev ni verna, zato mislim, da ni bila dolžna plačati
cerkvenega pohlepa.
Drugi škandal, ki je prizadel slovensko katoliško cerkev v tem obdobju, pa
je bilo razkritje spolnih zlorab njenih članov. Med njimi je seveda izstopal »način
seksualnega uresničevanja evangelija« s strani »velikega umetnika« patra Rupnika,
ki je za svoja dela prejel celo Prešernovo nagrado. Papež Frančišek ga je sprva
vzel v zaščito. Nato pa je zaradi škandala, ki so ga po pričevanju njegovih
žrtev, razkrili italijanski mediji, odredil, da cerkev ponovno odpre preiskavo o
njegovih hudodelstvih. In to ne glede na to, da so po presoji odgovornih
cerkvenih veljakov pred tem, njegovi nemoralni seksualni prestopki zastarali.
Kljub naštetemu pa se vodstvo slovenske cerkve ni čutilo odgovorno za vse
kar se je dogajalo za zidovi cerkvenih ustanov.
»Vodstvo Cerkve na Slovenskem se je pustilo ujeti tej hipoteki, s tem pa
sta se močno okrnili njen glas in verodostojnost, kar hromi njeno pastoralno
delovanje«, je v zagovor slovenskemu cerkvenemu vodstvu tedaj izjavil moralni
teolog Ivan Štuhec.
Nasprotno pa je zaradi teh rabot slovensko cerkveno vodstvo padlo v
nemilost pri Papežu Frančišku. Preko svojega nuncija v Sloveniji je dal jasno
vedeti ljubljanskemu nadškofu metropolitu Antonu Stresu in mariborskemu
nadškofu metropolitu Marjanu Turnšku, da morata odstopiti in se umakniti iz
javnosti. Niti ju ni želel sprejeti na avdienco v Vatikan. Stres pa je bil celo
za leto dni »izgnan« iz Slovenije.
Sedaj sledi eden najstarejših in najbolj skrivnostnih volilnih procesov na
svetu - konklave ali bolje rečeno neusmiljen boj za oblast v katoliški cerkvi.
Kardinalski zbor se naj bi 7. maja zbral
z namenom, da izvoli 267. naslednika apostola Petra. Odločitev bo padla v času,
ko se katoliška cerkev sooča s številnimi notranjimi napetostmi in dilemami. Še
posebej med tradicionalno okorelostjo in modernizacije cerkve, ki sta se zaostrili
prav med pontifikatom papeža Frančiška.
Kaj torej prinaša konklave in kaj lahko pričakujemo? Zvedeli bomo takrat, ko se bo nad Sikstinsko kapelo
pojavil beli dim.
Zaskrbljeni državljan 1
Komentarji
Objavite komentar