GENOCID NA BLIŽNJEM VZHODU

 

GENOCID NA BLIŽNJEM VZHODU

 

                                                                        Vir: BBC

V prejšnjem prispevku sem pisal o tem, kako se nekateri naši politiki, ki se nočejo zameriti Izraelu, izvijajo neposrednem odgovoru o pravem izrazu za grozodejstva, ki jih njihova vojska počne v Gazi. Večinoma pogovor speljejo na definicijo genocida ali na to ali gre za genocid ali ne. Vedno znova iščejo izgovore, da ne gre ali, da še ne gre za etnično čiščenje nekega naroda, ki ga pojmujemo kot genocid. Najbolj očitna primera tega podlega izmikanja sta bila nedavna televizijska nastopa Anžeta Logarja in Boruta Pahorja. Po pričakovanju pa je zopet prednjačil Kranjski človek Grims, ki je za vse gorje, ki ga preživlja palestinski narod, obsodil izključno hamasove teroriste. Da o Janši in njegovih trolih ne govorimo

Seveda, se omenjeni dobro zavedajo, da je prav vseeno kako poimenujemo okrutno pobijanje nemočnih civilistov in otrok v Gazi s strani Netanyahujeve vojske (genocid, zločin proti človeštvu ali kako drugače). Dejstvo je, da se kaj takega nikakor ne bi smelo dogajati in da tisti, ki to nepojmljivo početje dopuščajo ali celo podpirajo, ne ukrepajo! S tem sem seveda predvsem mislil na Trumpa in na njegovo ekipo. Delno pa tudi na ostale vplivne evropske in svetovne voditelje.

Trumpova brezpogojna podpora Izraelu je, tudi v kontekstu aktualnih dogodkov v Gazi, posledica ideoloških in verskih razlogov pa tudi strateških interesov ZDA. V veliki meri je tudi povezana z njegovimi večkrat izraženimi osebnimi stališči. Trump je bil že v času svojega prvega predsedovanja velik zaveznik Izraela. To so opazili tako njegovi podporniki, kot tudi kritiki. Svojo nekritično izraelofilsko politiko nadaljuje v drugem mandatu in to kljub spremenjenim okoliščinam. Z njimi mislim predvsem na vsa grozodejstva, ki ji počne izraelska soldateska v Palestini in Libanonu.

Trumpova pomoč obsojencu Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu (ICC) pa ni omejena le na politično, vojaško in finančno pomoč. Izraelski vladi pomaga tudi z blokiranjem sklepov o ukrepih proti Izraelu v multilateralnih mednarodnih inštitucijah.

V zadnjih letih smo bili priča več primerom, ko so Združene države Amerike uporabile svojo moč na mednarodnem prizorišču »za zaščito svojih interesov« – tudi če je to pomenilo nasprotovanje pomembnim mednarodnim institucijam. Dva posebej izstopajoča primera sta odločitev administracije Donalda Trumpa za večkratno uvedbo sankcij proti Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) in ponavljajoča se uporaba veta v Varnostnem svetu Združenih narodov pri resolucijah, povezanih z vojno v Gazi*.

Ti primeri – sankcije proti ICC in veto na resolucije o Gazi – jasno kažejo, kako se ZDA pogosto postavijo nad ali mimo mednarodnih norm, kadar menijo, da je ogrožena njihova suverenost ali zavezništvo. V obeh primerih gre za globlji konflikt med interesi posameznih držav in prizadevanji za skupno mednarodno pravo. In prav v tem razkoraku med močjo in pravom se skriva ena največjih dilem današnjega svetovnega reda.

S ponovnim prihodom zaletavega in avtoritativnega Trumpa na najvplivnejši položaj na svetu, se je negotovost za nadaljnjo usodo sveta in s tem vseh nas, še povečala.

S čim nas bo še presenetil, morda že jutri, še ne vemo.

Zagotovo pa vemo, da dokler bo Trumpova administracija brezpogojno podpirala aktualno izraelsko vlado, toliko časa se bo morija nad palestinskim narodom nadaljevala. Toliko časa se bo dogajal GENOCID!  

 

Zaskrbljeni državljan 1

 

 

*Leta 2020 je ICC napovedal preiskavo domnevnih vojnih zločinov, storjenih v Afganistanu, vključno z dejanji ameriških vojakov. Čeprav ZDA niso članice sodišča in niso ratificirale Rimskega statuta, je sodišče vseeno utemeljilo svojo pristojnost s tem, da so bili zločini storjeni na ozemlju Afganistana, ki pa je član. Trumpova administracija je to razumela kot neposreden napad na suverenost ZDA. Sodišče so označili za politično motivirano, tožilce pa za nelegitimne preiskovalce ameriških državljanov.

Kot odgovor je Trump podpisal izvršni ukaz, ki je omogočil uvedbo sankcij proti osebju ICC. Te so bile uveljavljene septembra 2020 – sankcije so bile uvedene proti glavni tožilki Fatou Bensouda in še enemu višjemu uradniku. Sankcije so vključevale zamrznitev premoženja v ZDA, prepoved potovanj in druge finančne omejitve. Mednarodna reakcija je bila ostra – številne države, organizacije in tudi Evropska unija so ukrep označile za nevaren napad na neodvisnost pravosodja in na mednarodno pravo samo. Sankcije so bile šele leta 2021, pod novo administracijo Joeja Bidna, preklicane z utemeljitvijo, da niso bile učinkovite in da niso služile ameriškim interesom.

ZDA so ponovno letos 5. junija sprejele sankcije zoper štiri sodnice Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v Haagu, ki so odločale o izdanju naloga za aretacijo Netanyahuja. Med njimi je tudi proti sodnici iz Slovenije Beti Hohler. 

Drug primer, kjer ZDA uporabljajo svojo politično moč na globalni ravni, je njihova vloga v Varnostnem svetu Združenih narodov. V času krvavih spopadov v Gazi po oktobru 2023 so bile v Varnostni svet vložene številne resolucije, ki so pozivale k premirju, zaščiti civilistov in humanitarnemu dostopu. ZDA, kot dolgoletna zaveznica Izraela, so večkrat uporabile pravico do veta, s čimer so preprečile sprejetje resolucij, ki bi po njihovem mnenju nesorazmerno kritizirale izraelske vojaške operacije.

ZDA so tudi februarja 2025 ponovno uporabile veto na predlog resolucije, ki bi pozvala k takojšnjemu premirju in neovirani dostop do humanitarne pomoči v Gazi. Po mnenju ZDA je bil predlog enostranski in ni vključeval dovolj jasnih določil o pravici Izraela do samoobrambe. Ta odločitev je sprožila val obsodb s strani arabskih držav in humanitarnih organizacij, ki opozarjajo, da veto onemogoča nujno zaščito civilistov in humanitarno pomoč.

Ameriška vlada je te odločitve utemeljevala z argumentom, da enostranske resolucije škodujejo mirovnim procesom in ogrožajo možnost pogajanj. Pogosto so tudi same predlagale alternativne osnutke, ki pa jih druge članice niso sprejele. Kritiki ameriškega pristopa opozarjajo, da takšna dejanja v praksi onemogočajo delovanje ZN kot učinkovitega mirovnega posrednika, predvsem pa otežujejo mednarodne odzive na humanitarne krize, kot je ta v Gazi.