IZRAEL IN IRAN ZNOVA V VOJNI
IZRAEL IN IRAN ZNOVA V VOJNI
Že kar nekaj
časa smo pričakovali, da bo Netanyahu slej ko prej skušal zaostriti in razširiti
spopade s svojimi sosedi na Bližnjem vzhodu. In to iz dveh razlogov: zaradi
notranjepoličnih razmer nujno potrebuje stanje stalne vojne nevarnosti in
občutek ogroženosti od arabskih sosedov, potrebuje pa tudi preusmeritev
svetovne javnosti od grozodejstev, ki jih njegova soldateska počne v Gazi.
Zato je
izbral, po zastoju v jedrskih pogajanjih med ZDA in Iranom, najprimernejšo
tarčo – svojega tradicionalnega sovražnika - Iran.
Tako je prejšnji
petek zgodaj zjutraj izvedel val zračnih bombnih napadov na več strateško
pomembnih ciljev v Iranu. Med tarčami so bili obrat za bogatenje urana v
Natanzu, vojaška oporišča ter domovanja visokih iranskih poveljnikov in
nuklearnih znanstvenikov.
Napadi so se
nadaljevali še popoldne, ko je Izrael izvedel drugi val zračnih napadov, med
katerimi so eksplozije pretresle tudi prestolnico Teheran. Po poročilih naj bi
bilo med mrtvimi tudi več visokih predstavnikov iranske vojske in nuklearnih
znanstvenikov.
Iran se je
odzval z raketnimi protinapadi, ki so tokrat dosegli tudi cilje v Tel Avivu in
Jeruzalemu.
Ameriški
predsednik Donald Trump je takoj brez zadržkov pohvalil izraelske napade in
Iranu ponovno zagrozil z večjo vojaško silo, če ta ne pristane na novo
različico jedrskega dogovora. To svojo grožnjo pa je danes zjutraj tudi
uresničil, ko so ameriška vojaška letala bombardirala tri jedrska objekta v
Iranu. Po drugi strani pa je ruski predsednik Vladimir Putin pozval le k
umiritvi razmer in ponudil posredovanje za preprečitev nadaljnje eskalacije
nevarnih dogajanj.
Ko sedaj že
javno govorimo o vojaških napadih, razvoju jedrskih obratov namenjenih za
proizvodnjo atomskega orožja, napadih na prestolnice in odgovorih z povračilnim
ognjem, kot, da je to že nekaj vsakdanjega, se moramo malo zaustaviti, se
zamisliti in se vprašati – kje je meja? Kdaj priznavanje »pravice do obrambe«
preide v cinično upravičevanje nasilja, ki ga nato drago plačujejo navadni ljudje,
nikakor pa ne tisti voditelji, ki odločajo?
Vsak zračni
napad, vsaka eksplozija, vsaka raketa, ki udari v gosto naseljeno mesto, pomeni
izgubljena življenja – ne generalov ali politikov, temveč civilistov, družin,
otrokov. Vojna v zraku povzroča grozo na
tleh. In človeštvo, ki je še enkrat ujeto med moč in nemoč. Grozote vojne
nimajo politične barve. Smrt ne izbira po veri, narodnosti ali zavezništvu.
Tragedija
konflikta med Izraelom in Iranom je del večje zgodbe človeške nezmožnosti, da
bi reševali napetosti z dialogom, ne z orožjem. To je zgodba tistega sveta, ki
kljub vsemu napredku še vedno verjame, da se problemi rešujejo le z močjo, ne s
sočutjem, pravičnostjo in razumevanjem.
Kot družba
ne smemo več pristajati na to, da oboroženi spopadi postajajo "neizogibno
sredstvo za reševanje svetovnih konfliktov". Čeprav je politika igra
interesov, mora biti naša skupna moralna odgovornost, da ne otopimo ob novicah
o novih napadih, eksplozijah in mrtvih. In ne storimo ničesar! Lahko se pa vsaj
organiziramo v evropske družbene iniciative, ki bodo pritiskale na voditelje in
odločevalce, da pričnejo ukrepati.
Vojne niso
spektakel, ki se odvijajo nekje daleč od nas in ki ga spremljamo le po medijih –
so tragedija, ki jo doživljajo pravi ljudje in narodi . In edina prava zmaga je
mir, ki se lahko jutri dogodi tudi nam.
Na žalost pa
Netanyahuju uspeva, da njegov napad na Iran, od danes naprej tudi s podporo ZDA,
odvrača pozornost svetovne javnosti od hudodelstev, ki jih izraelska vojska dnevno
počne v Gazi. Samo v sredo je bilo ubitih 140 nedolžnih Palestincev. Sedaj kar
pred očmi svetovne javnosti, izraelska soldateska, tudi s tanki in
brezpilotniki, strelja v sestradane množice, ki čakajo na razdeljevanje hrane.
Grozno in
nepojmljivo za 12. stoletje.
Zaskrbljeni
državljan 1

Komentarji
Objavite komentar