SRAMOTNA RESOLUCIJA EP

 

                   SRAMOTNA RESOLUCIJA EP

 

                                                                    Vir: Levica

"Danes čutim zadoščenje. Glasovali smo o resnici in dostojanstvu. Ne samo za žrtve komunizma v Sloveniji, ampak tudi širše. Nobena družina, noben narod ne bi smel čakati desetletja, da pokoplje svoje ljubljene. Komunistični totalitarizem in njegovi zločini povsod po Evropi še niso doživeli polne politične in pravne obsodbe, kar nas pušča ranljive. Zanikanje preteklosti pa omogoča povratek grozot," je zmagoslavno po sprejetju resolucije Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji zažvrgolela evropska esdeesovska poslanka Romana Tomc.

Ob tem je še poudarila, da resolucija poziva vlado Roberta Goloba, naj spoštuje spomin na desetine tisočev ljudi, ki so jih med in po drugi svetovni vojni ubili komunisti, saj si žrtve vseh totalitarnih režimov zaslužijo dostojen pokop.

Tomčeva je bila ob strankarskem kolegu Milanu Zveru z močno podporo Evropske ljudske stranke ter vseh priveskov, od neonacistov in neofašistov do poljskih in madžarskih skrajnih desničarjev, glavna nosilka akcije SDS v Evropskem parlamentu.

Akcija stranke SDS se je pričela z odprtjem razstave v prostorih EP »Macesnova gorica – slovenski Katin« Jožeta Dežmana. Gre za razstavo fotografij izkopavanj 3450 umorjenih iz jame pod Macesnovo gorico, junija 1945. Nadaljevala se je s peticijo, ki jo je sestavil Mitja Ferenc in jo je EP sprejel že na svoji junijski seji. 

Končala pa se je 8. t. m. s sprejemom resolucije, katere cilj je bil obsodba aktualne slovenske oblasti, ki naj ne bi dovolila pietetnega pokopa domobranskih žrtev po drugi svetovni vojni.

Resolucija EP je žalosten rezultat največje polresnice, bolje rečeno laži, ki jo je v evropski prostor uspelo zanesti predstavnikom stranke SDS.

Resolucija poudarja pomen ohranjanja spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v Evropi, pri čemer izpostavlja zločine jugoslovanskega komunističnega režima v Sloveniji po drugi svetovni vojni, ter s tem v zvezi vprašanje povojnih pobojev in množičnih grobišč.

Glasovanje Evropskega parlamenta o Sloveniji, komunizmu in koncu druge svetovne vojne je ponovni pokazatelj, da Evrope, ki so se jo zamislili njeni ustanovitelji, ni več. Dokazuje, kako globoko skrajno desno je zdrsnila evropska politika. V Bruslju in Strasbourgu sedaj očitno zadostujejo glasovi konservativcev ob pomoči skupinic skrajnih desničarjev in nacionalistov, da se lahko sprejema ideološko sporne in razdvajajoče resolucije, kljub splošnemu nasprotovanju levih, zelenih in liberalnih političnih skupin.

To glasovanje še enkrat znova dokazuje, kako škodljiv je pohod desnice na oblast širom Evrope, ker razpihuje delitve in spore med ljudmi, neti sovraštvo med drugače mislečimi namesto, da bi si prizadevala za krepitev in razvoj vseh narodov, ki so združeni v Evropski uniji.

Resolucija je namreč zgodovinsko revizionistično besedilo, ki namenoma prezre ključen kontekst druge svetovne vojne - kdo je tisti, ki je pričel napadati druge in si želel z vojaško silo podrediti druge države in narode – obsoja pa napadene, ki so se temu uprli in se borili za svoj obstoj.

Polega tega izglasovana resolucija predstavlja neposredno vmešavanje v slovenski spomin na dogodke v drugi svetovni vojni in neposredno po njej, potrditev zlorabe polpretekle zgodovine za politično obračunavanje v Sloveniji, pa tudi v Evropi.

Akcija SDS predstavlja tudi pravi primer pritlehnosti dela naše domače politike, ki svoje notranje obračune seli na mednarodni parket, s čimer škodi ugledu Slovenije v mednarodni skupnosti. Resolucija podpira namero slovenske desnice in katoliške cerkve, ki si prizadevata za zgodovinski revizionizem, s katerim teži k izenačevanju komunizma z nacizmom ter zlorabi zgodovinskih travm za današnje politično obračunavanje.

Ne potrebujemo evropskih institucij, da se vpletajo v slovenski odnos do lastne zgodovine.

Kot običajno so bili odzivi na akcijo SDS pri nas zelo različni. Od odobravajočega iksanja Janeza Janše, do ogorčenih reakcij predstavnikov strank levega pola in predsednice države ter nekaterih znanih osebnosti.

»Tega kar ste storili svoji državi in svojemu narodu, ne bo mogoče pozabiti. Lahko vas je globoko v duši sram!«, je akcijo SDS komentirala Dr. Spomenka Hribar. Hribarjeva je bila prva, ki se je še v bivši državi leta 1985 izpostavila (ko so bili n. pr. Janša in njegovi današnji verniki še modro tiho) in obsodila povojne poboje pri nas. Torej  v času, ko so se še mnogi protagonisti današnje gonje proti partizanstvu (kot iniciator resolucije EP Zver, ki je bil tedaj še vedno član Partije) klanjali komunistični oblasti.

Upam, da aktualna slovenska oblast resolucije Evropskega parlamenta ne bo upoštevala. V Sloveniji, brez vsiljenih direktiv evropske desnice, vsem umrlim v in po drugi svetovni vojni na vseh straneh spopadov priznavamo pravico do dostojnega pokopa.

Najprimernejši odgovor Tomčevi, Zveru in njunemu vodji pa je že napisan. In to v kolumni »Dan spomina na žrtve demokracije« Dragana Petrovca v Dnevniku 14.7. » Seveda ima Slovenija v času komunizma marsikaj na vesti. Če pa govorimo o primernem slovesu in pokopu žrtev takratnega nasilja, je jasno, da se je v dobrih tridesetih letih zvrstilo že toliko različnih vlad in koalicij, da bi lahko za vse žrtve že zdavnaj uredili primerno slovo. Vendar bi potem zmanjkalo netiva za sovraštvo, brez katerega del ljudstva težko shaja. A če se izgovarjamo na partijo v povojnih časih, na koga se lahko pri izbrisu, tem administrativnem genocidu, produktu brezhibne demokracije?«

 

Zaskrbljeni državljan 1