5 ODSTOTKOV, POSLOVNA PRILOŽNOST

 

5 ODSTOTKOV, POSLOVNA PRILOŽNOST

 

                                                                          Vir: Gov.si

Soglasje slovenskega premierja na ultimat ameriškega predsednika Trumpa članicam NATA, da morajo do leta 2035 povečati izdatke za oboroževanje na 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda (na vrhu NATA 2.6. v Haagu) je doma po pričakovanju naletel na burne odzive in negodovanje.

Najprej s strani koalicijskih partneric, ki sta se čudili, kako je lahko Golob, brez njunega vedenja, pristal na tako visok odstotek za oboroževanje. Še posebej, ker bo ta sredstva, brez dodatnega zadolževanja države, potrebno vzeti iz drugih postavk državnega proračuna.

Izkazalo pa se je, da njihovi očitki niso bili upravičeni. Očitno ministri SD in Levice niso povsem osredotočeni na to kaj se dogaja na sejah vlade. Kritizirali so vodjo koalicije, pri tem pa so prezrli, da je bilo soglasje za omenjeni odstotek vpisan v premierjeva izhodišča za Haag, ki so bila sprejeta na seji vlade! Čudim se ignoranci (ali pa lenobi oz. površnosti) ministrov obeh omenjenih strank, da gradiv sej vlad temeljito ne prečitajo. To pa samo povečuje skepticizem do delovanja aktualne vlade.

Kritika opozicije, še posebej SDS je bila pričakovana. In to ne zaradi visokega odstotka DBP, ki ga od nas za nakup ameriškega orožja zahteva veliki vzornik njihovega šefa preko luže. Ampak zato ker želijo izkoristiti vsako priložnost, za rušenja predsednika sedanje vlade. Dobro se zavedajo, da je njegov pristanek v Haagu naletel ne negodovanje velike večine Slovencev. Zato je bilo treba to njegovo potezo izkoristiti za pridobivanje volivcev, čeprav bi sami še bolj upogljivo pristali na vse zahteve svojega ameriškega idola. Kot običajno – sprenevedanje in metanje peska volivcem v oči. Vse za volilni uspeh!

Njihova šibkejša sestra desnega pola slovenske politike, se je odzvala podobno, ker se je še posebej prisiljena boriti za vsakega volivca. Po vstopu Anžeta Logarja v politiko, ki jim bo pobiral volivce, so sedaj pred žalostno usodo – na naslednjih volitvah za državni zbor ostati pred parlamentarnimi vrati. Tudi menjava predsednika stranke, sedanjega je zamenjal kar predsednik velike opozicijske sestre, kaže na njeno nebogljenost in ranljivost. Na njihovo žalost, pa je edini kandidat za novega predsednika, še manj karizmatičen od sedanjega. Je pa zato bolj poslušen in privržen vodji večje sestre, saj ne vidi problema v tem, da bi z njim šel v vladno koalicijo.

Na kritike je Golob nemudoma pričel razlagati, da je oboroževanje tudi »velika poslovna priložnost za Slovenijo«, ker ta sredstva ne bodo namenjena zgolj oboroževanju, ampak tudi drugim namenom, povezanih s pripravljenostjo države na obrambo.

Še vedno pa mi ni jasno, kaj je mislil s poslovno priložnostjo. Poslovna priložnost bi bila lahko samo v primeru, da zgradimo tako vojaško industrijo katere proizvode bi nato drago prodajali drugim, tistim, ki se vojskujejo. S tem bi se postavili v bok svetovnim proizvajalcem orožja, ki konflikte po svetu (nekatere spodbujajo tudi sami) koristijo za orožarski »biznis«. To z drugimi besedami pomeni, investiranje sredstev v proizvodnjo orožja, ki nam bo prinašalo dobičke, v bodočih »profitabilnih vojnah«. Ne glede na to, da je tak »biznis« globoko neetičen in nehuman, skratka umazan, pa tudi nisem prepričan, da smo kaj takega, z našimi gospodarskimi kapacitetami, sposobni uresničiti.

                                                                  Vir: Večernji list

Če malo pogledamo v zgodovino vidimo, da so  takšno »poslovno priložnost« med drugo svetovno vojno in po njej izkoristili Američani, ko so recesijo rešili tudi z investicijami v vojaško industrijo ter mobilizacijo nezaposlene delovne sile. Potem so desetletja svoje vložke bogato zaračunavali »zaveznikom« v Evropi in po svetu.

Vendar Slovenija še zdaleč ni ZDA. Investiranje v vojsko za obrambo (pred kom že? – proti nikomur), pa je za malo Slovenijo zapravljanje materialnih in ljudskih resursov. Kot ubogljiva članica NATA bomo trošili denar (svoje vojake pa pošiljali na rizične agresivne misije po svetu) le za uresničevanje strateških, političnih in gospodarskih interesov najmočnejših članic transatlantske organizacije, na čelu z ZDA. Investicija v oborožitev tudi ni le enkratna naložba, ampak predstavlja permanentni strošek za vzdrževanja vojske, vojaških sredstev in oborožitve.

In še to. Kje bomo dobili vojaško osebje? Vsa ta nova oborožitev in večanje števila vojakov, brez novih zaposlitev ni mogoča. Novo oboroževanje pa pomeni še več kadra. Predvsem profesionalnega, ker današnji oborožitveni sistemi niso enaki tistim v Napoleonovih časih, ko si na hitro vsakega nepismenega kmeta spremenil v topovsko hrano. Današnje vojske zahtevajo visoko specializirane vojake vseh zvrsti in ravni.

Že danes imamo problem z ustrezno delovno silo zaradi upadajoče natalitete in staranjem prebivalstva. Kaj bi šele bilo s povečanjem števila vojakov? Vojska zahteva zdrave, mlade in sposobne. Jih bomo z ekstremnimi mirnodobnimi plačami pripeljali iz tujine? Kdo bo pa delal in jih plačeval? Ostali del aktivnega prebivalstva tega pač ni sposoben. Že zdaj uvažamo tujo delovno silo, ker svoje nimamo.

Pa mladina ali je željna vojskovanja? Dvomim, že nekaj časa nam, kljub propagandi, primanjkuje zanimanja za vojaški poklic.

In še vprašanje politikom. Bomo morali, za uresničevanje strategije povečanega oboroževanja nekoč uvesti celo izredno stanje ali diktaturo? Ker drugačne rešitve tega problema ni in je tudi ne bo. Prepričan sem, da bi bili, vsaj nekateri od vas, temu celo naklonjeni.

 

Zaskrbljeni državljan 1