SLOVENSKA KATOLIŠKA CERKEV

 

 SLOVENSKA KATOLIŠKA CERKEV

 

                                    Bazilika Marije Pomagaj, Brezje   Vir: Wikipedija

Rimsko katoliška cerkev, ima kot strogo hierarhična in dobro organizirana dvatisočletna združba, veliko bolj ambiciozne cilje in interese, kot ji narekuje njeno versko poslanstvo.

Če pogledamo v zgodovino njene slovenske izpostave, lahko ugotovimo, da je slovenska cerkev nenehno posegala v politično in obče življenje vseh Slovencev, ne samo njenih vernikov. Dejstvo je, da ni želela opravljati le svoje osnovne dejavnosti, kot ji zapoveduje evangelij, ampak je stremela predvsem za čim večjim vplivom, oblastjo, bogastvom in nadvlado nad drugimi.

Za zadovoljevanje svojih ambicij si je poleg vernikov, ki so verovali njenim dogmam, nenehno iskala politične zaveznike in podpornike, ki bi ji zagotavljali moč in nadvlado nad drugimi. Tako ni bilo slučajno, da si je med drugo svetovno vojno izbrala najmočnejše – fašistično in nacistično soldatesko, - čeprav so ti načrtovali uničenje in preseljevanje slovenskega naroda iz njegove domovine (ubogljivo tretjino bi ponemčili, odporniško tretjino pobili, preostale pa bi izgnali proti vzhodu – v Srbijo). To pomeni, da je narod, kateremu je pripadala in igrala vlogo njegovega dušnega pastirja, preprosto rečeno izdala!

Zveste so ji bile tudi domobranske in belogardistične soldateske, ki so pri uničevanju lastnega naroda ter pobijanju in izdajanju domoljubov, aktivno sodelovali z okupatorji.

V času bivše države, ji oblast ni dovolila večjega vpliva, ki ga je uživala le pri svojih najbolj zvestih vernikih, ni pa vere in cerkve preganjala. Kljub temu si je slovenska cerkev tudi v času komunistične oblasti priborila kar nekaj privilegijev.

Nič drugače ni bilo v novi državi.

Po osamosvojitvi se je okorajžila in takoj pričela pritiskati na novo oblast, ki je bila na čelu s poslušnim kristjanom Peterletom zelo dojemljiva za njene želje. Vrnjena ji je bila vsa nacionalizirana lastnina (zgradbe, gozdovi itd.), tudi tista, ki jo je že enkrat v zgodovini prodala državi. Iztožila je tudi mastno odškodnino, ker ni mogla tržiti svoje lastnine in gozdov v času prejšnje države. Uspela je še z zahtevo, da ji še danes država sofinancira katoliške šole in namenja socialne prispevke kleru. Država tudi financira njene medije, dobrodelno krščansko organizacijo Karitas, obnovo cerkvenih nepremičnin, vojaške in druge kurate, in še marsikaj…

Končno je uspela izpolniti svojo veliko željo, ko sta decembra leta 2001 Slovenija in Vatikan sklenila mednarodni bilateralni sporazum, s katerim so ji bili vsi ti privilegiji dokončno zagotovljeni. Ratifikacija sporazuma je nato sledila leta 2004.

Toda tu se cerkvena požrešnost ni končala.

Vseh njenih zahtev do države in do nas vseh, ne bi našteval. Zato bom omenil le nekatere.

Veljavni sporazum z Vatikanom ji ni bil dovolj. Že nekaj časa si prizadeva za sklenitev dodatnega sporazuma slovenske države z Vatikanom. Z njim si seveda želi zagotoviti še dodatne privilegije in koristi. Upogljiva Janševa vlada je na njen pritisk maja 2021 ustanovila Svet vlade RS za odprta vprašanja s Katoliško cerkvijo. Njegova naloga je bila, da pripravi vladna izhodišča za pogajanja o novem sporazumu z Vatikanom. Vanj so bili imenovani predstavniki katoliške cerkve, državo pa so zastopali le cerkvi naklonjeni uslužbenci Ministrstva za zunanje zadeve. Kakšna bodo izhodišča sveta za nadaljnja pogajanja v Vatikanom si lahko kar mislimo.

Visoki predstavniki slovenskega klera tudi nenehno poudarjajo, da še zdaleč niso zadovoljni z odnosom, ki ga ima država, pa tudi slovenska družba do njih. Zato nas nenehno opominjajo, kaj vse bi še morali storiti za njih. 

Nedavno, 15. tega meseca, na dan vnebovzetja nam jih je na Brezjah ponovno napel ljubljanski nadškof Zore. Po vzoru svojega predhodnika Rodeta, je pridigo zlorabil za moralno politiziranje. Najprej se je lotil povojnih pobojev, ko je izpostavil dostojanstvo človeškega telesa »ker ima človekovo telo neodtujljivo dostojanstvo, tudi ko je mrtvo.« Nadaljeval je, da nas dogma o Marijinem vnebovzetju uči, da »Pred Bogom ima vsako človeško telo svoje dostojanstvo. To je pokazal na Mariji. Zato imajo tudi mrtvi v svetovni vojni to dostojanstvo, četudi ga nihče ni opazil.« Pri tem nas je posvaril o nujnosti dostojnega pokopa žrtev povojnih pobojev, ki ga po mnenju cerkve levičarska Slovenija nikakor ne zmore, kljub moralni dolžnosti, ki jo ima do njih. Nujnost dostojnega pokopa domobrancev, po zaslugi SDS, od nas sedaj zahteva še Evropski parlament. Pri tem tako evropski poslanci kot tudi Zore, pozabijo omeniti, da je prebil od cerkve in evropske desnice čaščeni Janša na oblasti kar 10 let! Ali je pokopal mrtve domobrance? Ni! In zakaj? Ker ni želel zapraviti tega moralno občutljivega argumenta proti političnim nasprotnikom na levici.

Nadškof Zore pa se tu ni ustavil. Moral je izkoristiti priložnost, da nas še enkrat ošteje, ker smo se na referendumu množično odločili, da želimo imeti pravico o prosti izbiri pri morebitnem končanja svojega življenja. Kako smo spet grešili! Zore nam je zato tokrat zažugal, »da se moramo globoko zamisliti nad smerjo, v katero nas vodi del naše tako imenovane 'napredne in človekoljubne' družbe. Zakon, ki so ga leporečno zavili v pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, je bil sprejet v parlamentu in s tem se je parlament oziroma del tega zakonodajnega telesa odpovedal varovanju življenja in skrbi za najbolj ogrožene ljudi med nami, kakor določa naša ustava, in postal zagovornik smrti. Namesto da bi ljudi v potrebi in stiski objeli ter jim podarjali čas in bližino, jim bomo dali vrv, da končajo življenje.« Halo, gospod nadškof!?

Dvaindvajsetega avgusta pa so slovenski škofje izkoristili dan spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ko so nas ponovno strogo okarali zaradi naraščajoče kristjanofobije v naši državi. Zgroženi so nad »sodobnim preganjanjem kristjanov, ki se ne kaže le v sovražnem govoru, napadih na duhovnike in župnije, v vandalskem uničevanju cerkva, kapelic, križev, v grožnjah duhovnikom in še v drugih naših obsodbe vrednih dejanjih naperjenih proti krščanstvu.« Kristjanofobijo prepoznavajo tudi v medijih, v katerih se pojavljajo članki, intervjuji, kolumne in javne izjave, ki kritizirajo Cerkev in stališča njenih najvišjih predstavnikov.

Ni pa za cerkvene dušebrižnike prav nič narobe, če duhovniki in zagovorniki cerkvenih dogem in stališč zmerjajo zagovornike splava in evtanazije »z morilci otrok, s častilci kulture smrti, z zastrupljevalci ostarelih in hudo bolnih,« itd. Zopet dvojna morala, kot smo jo pri Cerkvi navajeni!

Cerkev se prav tako neprestano spreneveda in si zatiska oči pri obsodbi številnih spolnih deliktov svojih pripadnikov v Sloveniji (kot tudi po svetu). Že precej časa je minilo, ko je nadškof Anton Saje, predsednik Slovenske škofovske konference  obljubil, da bo Cerkev ustanovila komisijo, ki bo proučila vsa kriminalna dejanja njenih članov. Pa se do danes še ni zgodilo nič. Tudi pater Rupnik se še vedno svobodno sprehaja med Koprom in Vatikanom.

»Spolni perverzneži«, ki se skrivajo pod krilom matere Cerkve pa očitno nemoteno počnejo svoja odvratna dejanja naprej. Prav te dni je policija odkrila škofjeloškega kateheta, ki je hranil in na temnem internetu preprodajal posnetke spolne zlorabe otrok, istočasno pa je poučeval verouk v vrtcih in osnovnih šolah. Cerkev pa tudi tokrat, kot običajno, le molči.

 

 

Zaskrbljeni državljan 1