TRAGEDIJA PALESTINSKEGA LJUDSTVA

 

TRAGEDIJA  PALESTINSKEGA LJUDSTVA

 

                                                                         Vir: RTV SLO

Kmalu bodo minila že tri leta (od vdora Hamasa na Izraelsko ozemlje, 7.oktobra 2023), ko dnevno zgroženi nemočno spremljamo šokantne povračilne izraelske ukrepe v Gazi. Prepričujejo nas, da so njihove tarče le pripadniki teroristične milice Hamas, ki jo želijo uničiti in osvoboditi ujete talce, v resnici pa neusmiljeno napadajo in ubijajo civilno palestinsko prebivalstvo. Gledamo kako vsak dan umirajo številne nedolžne žrtve, med njimi veliko otrok. Gledamo tudi sistematično uničevanje civilnih objektov in infrastrukture v celotni enklavi. Z drugimi besedami, gledamo načrtno iztrebljanje nekega naroda in osvajanje ozemlja s strani močnejšega.

Statistike so neusmiljene – tisoči mrtvih, več deset tisoč ranjenih, uničene bolnišnice, šole, zavetišča. Otroci predstavljajo nesorazmerno velik delež žrtev. Gre za tragedijo, ki ne zahteva le sočutja, temveč tudi jasno politično in pravno obsodbo, predvsem pa ukrepanje.

Vedno bolj očitno je, da je Netanyahujeva vlada čakala Hamasovo provokacijo (nekateri dokaj zanesljivi viri trdijo, da jo je celo spodbudila!), ker je že dolgo časa iskala povod za uresničitev svojih sanj - da je z vsemi vojaškimi sredstvi, ki jih premore, silovito napade Palestince z namenom, da jih dokončno uniči, morebitne preživele pa prežene iz Gaze.

Kako patetično in groteskno se sliši, da grozodejstva nad nekim narodom vršijo prav sinovi in vnuki žrtev nacistične Nemčije med drugo svetovno vojno. Namesto genocidno, bi zato njihovo početje lahko poimenovali kar z besedo, ki je bila »rezervirana« za tragično usodo Judov v času nacizma - za novi holokavst. Pojem Holokavst namreč izhaja stare grščine, v kateri »holos« pomeni celoto in »kaustos« biti zažgan. Prav to pa se danes dogaja palestinskemu narodu.

Sedaj smo že skorajda tri leta prisiljeni, da dnevno v živo v neposrednem prenosu gledamo epizode te izraelske grozljive nadaljevanke. Začudeno opazujemo, kako globalni voditelji-odločevalci, ki bi lahko ukrepali, ostajajo pasivni in ne storijo ničesar.

Seveda pa, ko obsojamo to zločinsko početje, ne smemo obsojati le neposredne izvajalce. Mednarodno pravo – zlasti Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) – jasno določa odgovornost tudi za sokaznivce, tiste, ki dajejo ukaze, in tiste, ki ne preprečijo zločinov, ki bi jih lahko.

Benjamin Netanyahu in drugi visoki predstavniki izraelske politike nosijo neposredno odgovornost za vojaške posege, ki so po ocenah številnih mednarodnih pravnih strokovnjakov klasični vojni zločini, zločini proti človeštvu in potencialno tudi genocid – kot ga opredeljuje Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948).

Torej odgovornost ni le na izraelski strani. Donald Trump, kot aktualni predsednik ZDA, ter številni drugi svetovni voditelji – od Joeja Bidna do Ursule von der Leyen, Merza, … – s politično, vojaško in diplomatsko podporo aktualni izraelski vladi, omogočajo nadaljevanje tovrstnega nesorazmernega nasilja. V mednarodnem pravu to pomeni sokrivdo oziroma celo soudeležbo pri krutih pobojih civilistov. Sokrivi pa so še posebej zato, ker lahko tako kot mi, tudi oni posledice svoje podpore izraelskemu režimu spremljajo dnevno.

Po treh letih morije nedolžnih pa se še vedno kar nekaj svetovnih voditeljev in nekatere multilateralne institucije izogibajo uporabi besede genocid. Pri tem seveda gre bolj za politično odločitev kot pravno presojo. Vendar to ne spremeni dejstva, da ima ubijanje civilistov in uničevanje osnovnih pogojev za življenje (voda, hrana, zdravstvo) značilnosti, ki se morajo pravno kvalificirati kot genocidna dejanja.

Ali bomo dogodke pravno označili kot genocid ali ne, je povsem nepomembno (ali ne gospodje Janša, Zver, Logar, Pahor …?), pomembnejše je etično zavračanje dejanj, ki so v nasprotju z vsemi temeljnimi načeli človečnosti in humanosti. Za ukrepanje pa bi moralo zadostovati že neusmiljeno množično pobijanje nedolžnih s strani vojaške sile.

Ko ljudje trpijo in umirajo pred očmi sveta, je naša dolžnost spregovoriti. Nevladne organizacije, akademiki, umetniki in posamezniki iz vseh koncev sveta pozivajo k takojšnjemu premirju ter k izvajanju sodb Mednarodnega kazenskega sodišča in sankcioniranju vseh odgovornih.

Nedopustno je, da se v 21. stoletju nekateri še vedno sprašujejo, ali so lahko nedolžna življenja civilistov le pogajalski kapital ali kolateralna škoda za doseganje višjih političnih ciljev.

Grozodejstva v Gazi so sramota za človeštvo. Tisti, ki izvajajo ali omogočajo takšno nasilje, so izgubili vsak košček človečnosti. So kriminalci, ki so madež na vesti našega časa.

 

Zaskrbljeni državljan 1