MINISTER RUMPEL PRIHAJA …5.
MINISTER
RUMPEL PRIHAJA …5.
III. POGLAVJE Prihod
»Pa pojdiva
dogodivščini naproti«, sem vdan v usodo dejal soprogi, ko sva se odpravljala na
letališče. Med dvourno vožnjo do letališča sva še enkrat preigravala različne možne
scenarije obiska. Soproga je še posebej razmišljala o delu obiska, tako
imenovanem damskem programu, na katerem bo spremljala gospo ministrovo. Kako ji
bo pomagala in svetovala, še posebej, ker je je zelo občutljiva in še krhkega
zdravja povrhu.
Seveda bova morala
biti pozorna tudi do muhastega ministra, čeprav je pravo nasprotje svoje
soproge. Minister namreč poka od zdravja, ima veliko energije in kondicije,
predvsem pa je neizmerno nepredvidljiv.
Na majhno lokalno letališče
sva se pripeljala uro pred načrtovanim priletom posebnega letala. Takoj sem
poiskal predstavnike domačega protokola, ki so mi postregli s slabo novico.
Letalo še ni dospelo v zračni prostor, ki je na dosegu letališkega radarja, so mi
povedali. Z drugimi besedami povedano, letalo bo imelo zamudo. Upal sem, da vsaj
ne preveliko. »Ti si pravi jasnovidec, že v naprej si načrtoval časovno
rezervo«, me je pohvalila soproga. »Nisem jasnovidec, le ministra in njegove
navade dobro poznam«, sem odgovoril.
Joj, kako sem se
motil. V času obiska sem namreč spoznal, da ga dejansko sploh ne poznam in da
bi moral še bolj računati na njegovo nenehno spreminjajoče se razpoloženje.
Minister namreč vsak trenutek preseneča, na žalost v negativnem smislu. Vseh
presenečenj, ki so si med obiskom naglo
sledila, pa se dejansko nikakor ni dalo predvideti.
S soprogo sva se
namestila v protokolarni prostor na letališču in čakala na obvestilo, kdaj se
bo letališkem radarju pojavilo ministrovo letalo. Čas je neusmiljeno tekel in
postajala sva vedno bolj nestrpna. Radar pa približevanje letala ni in ni hotel
zaznati. Vedno manj je postajalo verjetno, da bo letalo priletelo še v času, ki
nam bo omogočal, da se po vožnji v kneževino za kratek čas namestimo v hotelu, se
preoblečemo v svečana oblačila in pravočasno prispemo na uradno srečanje pri
knezu. Čas pa je neusmiljeno tekel, moja tesnoba pa je se je povečevala. Kaj
kmalu sem ugotovil, da bo za postanek v hotelu kljub načrtovani rezervi, zmanjkalo
časa.
Do tedaj mirni šef
državnega protokola je pričel nervozno stopicati sem ter tja in pogledovati
proti nebu. Pristopil je in mi vljudno dejal, da se bomo morali po vsej
verjetnosti peljati kar naravnost v dvorec na sprejem, »ker bo zmanjkalo časa
za postanek v hotelu«. Njegova napoved me seveda ni prav nič presenetila, Ista
skrb je mučila tudi mene. Prikimal sem,
»na to sem že sam pomislil«, sem odgovoril, »se bomo pač morali prilagoditi
novim okoliščinam.«, sem ga želel pomiriti.
Ker tudi midva s
soprogo nisva bila v svečanih oblačilih, ker sva računala na postanek v hotelu,
sem ga povprašal ali je na letališču prostor v katerem bi se lahko, še pred
prihodom letala, preoblekla.
Pokimal mi je in
naju nemudoma pospremil v majhen, zatohel in soparen prostor, v katerem so bile
nameščene letališke prezračevalne naprave. Tam sva se na hitro preoblekla. Po
vrnitvi k vidno zaskrbljenim predstavnikom protokola, sem izvedel, da ministrovega
letala še vedno ni od nikoder. Ob predvidevanju, da morda minister ali soproga
ne bosta primerno oblečena za sprejem pri knezu, kot to predvideva protokol,
sem postajal tudi sam vedno bolj nervozen. Moje skrbi seveda gostiteljem nisem pokazal.
Pretvarjal sem se, da sem še vedno povsem miren. »Še dobro, da je tam tisti
mali zatohli in soparni prostor, v katerem se bosta verjetno marala preobleči
tudi minister in soproga«, sem šepnil soprogi.
Končno je kontrola
poletov javila, da so na radarju pravkar zasledili letalo, ki se bliža
letališču. Upal sem, da je ministrovo. »Mogoče pa bomo le uspeli priti v pravem
času na srečanje s knezom«, sem pomislil, ter z nestrpnostjo zrl v nebo, da bi ga
zagledal. Minute pa so se še vedno vlekle kot večnost.
Končno se je
letalo pojavilo nad letališčem, zaokrožilo in pristalo.
Se nadaljuje...
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar