MINISTER RUMPEL PRIHAJA …6.
MINISTER RUMPEL
PRIHAJA …6.
III. POGLAVJE Prihod - 1 nadaljevanje
Ko se nam je po
pristanku pričelo letalo približevati, sem v strahu razmišljal le o tem, kako
bo oblečen ministrski par. Ko se je končno zaustavilo pred nami, je prvi izstopil
prav on. Bil je v temni obleki, ki je po protokolu ustrezala za sprejem pri
knezu. Čeprav nisem čutil nobene naklonjenosti do njega, bi ga od olajšanja kar
najraje objel.
Stopil sem k njemu
in mu izrekel prijazno dobrodošlico, on pa je pogledal naokoli in nejevoljno
zagodrnjal, »kaj mi je bilo treba tega obiska? Doma imam za početi veliko
pomembnejših stvari«. Le presenečeno sem ga pogledal, ko je izstopila še gospa
ministrova.
Ojoj! Oblečena je
bila v dolge črne hlače, ki nikakor niso sodile na sprejem pri knezu. Takoj sem
obvestil ministra, da se bomo morali nemudoma odpeljali v dvorec na sprejem,
njegova soproga pa se bo, kar na letališču, prisiljena preobleči v svečana
oblačila. Minister se je obrnil k soprogi in ji je nejevoljno zabrundal nekaj
nerazumljivega. Soproga mu ni odgovorila. Le mene je presenečeno pogledala in dejala,
»ali ne gremo najprej v hotel?« »Ne bomo utegnili, ker ni dovolj časa«, sem ji vljudno
odgovoril, »zaradi zamude, ne moremo v hotel, moramo takoj na srečanje s
knezom. Gospa, na žalost se boste morali preobleči kar tu na letališču,
poskrbeli smo za ustrezen prostor, kjer to lahko storite«.
Nejevoljna je poiskala
svoj kovček, ki so ga pravkar potegnili iz letala, ga dvignila in ga pričela
nositi proti letališki zgradbi. Minister ji je molče sledil, številno spremstvo
pa je ta nenavaden prizor le presenečeno in nezainteresirano opazovalo. Ni bilo
junaka, ki bi se morda spomnil, da se nikakor ne spodobi, da ministrova soproga
svojo prtljago nosi sama. Tudi neoboroženi varnostnik, recimo mu kar turist, za
katerega sem predvideval, da bo neke vrste osebni pomočnik ministrskega para (in
tudi nosač njihove prtljage), se ni pustil motiti. Le presenečeno je buljil predse.
Tudi ministru, ki je
hodil za svojo soprogo, niti na misel ni prišlo, da bi ji pomagal, še manj pa ostali druščini, ki je še
vedno nemo stala ob letalu. Ker nisem zdržal pogleda na ta nenavadni prizor, sem
se hipoma odločil, da moram vsaj jaz takoj ukrepati. Nisem imel izbire. Čeprav
veleposlaniku vloga nosača res ne pristoji, sem hitro stekel za gospo. Ji odvzel
kovček, ter ga odnesel do letališke zgradbe in nato še v prostor, v katerem naj
bi se preoblekla.
Ko sva jo z
ministrom čakala, da se preobleče v svečana oblačila, mi je zlovoljno dejal,
»kako si lahko pripravil tak nemogoč program, da po pristanku niti ne moremo v
hotel, kjer bi se lahko malo uredili?« «Preveč zamujate« sem mu odgovoril, »če ne
bi imeli eno urne zamude, ne bi hiteli in bi šli najprej v hotel. Sedaj pa nam,
kljub načrtovani časovni rezervi, ne preostane drugega, kot da se čimprej
odpeljemo v knežji grad na sprejem, sicer ga bomo zamudili.«
Minister mi ni
odgovoril, očitno so že njegove misli odtavale neznano kam. Le obrnil se je stran,
se usedel na stol in pričel nezainteresirano listati letališke brošure.
Usedel sem se k
njemu. »Minister, sedaj ko imava malo časa, bi te želel na hitro obvestiti o
političnem in drugem stanju v tej državici«, pravim. Minister mi ni odgovoril, niti pogledal me ni.
Očitno mu je bilo moje govorjenje popolnoma odveč. Nato je nenadoma vstal in se
pričel zdolgočaseno sprehajati pred prostorom v katerem se je preoblačila
njegova soproga. Ni se več zmenil zame. Zato sem utihnil in se pričel
sprehajati tudi sam.
Minister pa je še kar
naprej hodil po letališki zgradbi in deloval povsem nezainteresiran za vse
težave, ki nam jih je povzročil. Le nejevoljno je čakal, da se naposled odpeljemo.
Končno so se vrata
malega prostora odprle. Pojavila se je gospa ministrova, sicer preoblečena,
vendar vsa zaripla v obraz. »V tem prostoru je bilo najmanj 40 stopinj
Celzija«, pravi slabe volje, »skoraj bi me kap. Lahko bi nam ponudili drug
hladnejši prostor«. Minister ni reagiral na njeno pripombo, jaz tudi ne.
»Prosim, pojdimo čimprej«,
sem nestrpno vendar še vedno dokaj vljudno dejal. Vzel sem kovček gospe
ministrove in ga odnesel proti protokolarnim vozilom, ki so nas čakali pred
letalom, ob njih pa tudi ostalo
spremstvo. Ministrova soproga mi je sledila. Ministra pa ni bilo na spregled.
Nervozno sem pogledal
na uro. Pričelo me je skrbeti, da bomo kljub vsej naglici in improvizaciji s
preoblačenjem, verjetno zamudili na sprejem pri knezu. Med tem se je na moje
priganjanje spremstvo, vključno z gospo, dokaj hitro spravilo v avtomobile. Le
ministru se nikamor ni mudilo. Še nekaj časa smo ga morali čakati, da se je prav
počasi primajal iz letališke stavbe in se končno še on spravil v avtomobil.
In že smo drveli
po avtocesti novim dogodivščinam naproti.
Se nadaljuje...
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar