MINISTER RUMPEL PRIHAJA …7.
MINISTER RUMPEL PRIHAJA
…7.
III. POGLAVJE Prihod – 2. nadaljevanje
In že smo drveli po avto cesti.
Minister in gospa ministrova v prvem avtomobilu, takoj za policijskim in protokolarnim vozilom, midva s soprogo, voznik in šef protokola v drugem, spremstvo pa v kombiju za nami. Zaskrbljeno sem pogledoval nazaj, ker je pri taki brzini pričel kombi zaostajati. Kako naj ne bi, ko pa smo drveli z več kot 160 km na uro po avtocesti na kateri je sicer omejitev hitrosti 120 km na uro. Kmalu kombija nisem več videl. Na sprejemu pač ne bo spremstva, sem pomislil, pomembno je le, da sta prisotna minister in gospa ministrova in midva s soprogo.
Hitro smo se približevali cilju, vendar sem kljub vratolomni vožnji ocenil, da na sprejem pri princu, ne bomo prispeli pravočasno. Zamujali smo približno deset minut, kar bi seveda bilo po protokolarni praksi, pa tudi sicer, skrajno nevljudno. Šef protokola, ki se je vozil na prvem sedežu našega vozila, poleg našega voznika, je postajal vedno bolj nervozen. Vrtel je mobilni telefon v roki in nenehno klicaril in poročal v graščino, koliko zamude bomo imeli.
Po, kot se
spominjam, že petem pogovoru, se je vidno pomirjen, obrnil nazaj in vljudno
dejal, da nas bo suveren, zamudi navkljub, vseeno sprejel. Ni se pa mogel
zadržati, da ne bi pripomnil, da pa sicer zamujanje pri njih »ni v navadi«. Odleglo
je tudi meni. »Zares gostoljubno in velikodušno«, sem se mu v zadregi zahvalil.
Sodeč po izrazu na njegovem obrazu, pa sem bil prepričan, da bi nam, namesto
vljudnega obvestila, raje povedal kakšno krepko o nevljudnosti in nevzgojenosti
gostov, ki prihajajo, iz za njih, nerazvitega dela Evrope. Prepričan sem tudi bil,
ker sem jih v času mojega nekajletnega bivanja med njimi že dobro spoznal, da
bodo, ko ne bomo prisotni, našo zamudo komentirali približno tako: »Seveda
zamuda! Pa kaj smo lahko od teh vzhodnjakov pričakovali drugega, kot slabe
manire in pomanjkanje kulture«.
IV.
POGLAVJE Sprejem
pri knezu
Končno smo le prispeli pred grad, v katerem domuje suveren te male državice, in že smo se pričeli vzpenjati po širokih stopnicah v sprejemno dvorano in naprej v sobo, kjer nas je knez že nekaj časa pričakoval.
Ob vstopu se je minister našopiril in glasno samozavestno pozdravil. Knez mu je najprej izrekel dobrodošlico v precej bolj vljudnem in umirjenem tonu. Seveda ministru niti na misel ni prišlo, da bi v pogovoru omenil zamudo, kaj šele, da bi se knezu opravičil. Zato sem to storil jaz, ko se mi za to ponudila prilika. Suveren se le prizanesljivo in vljudno nasmehnil in beseda je stekla dalje.
Ko so se pogovori že skorajda končali, pa so se, glej ga zlomka, vrata odprla na stežaj in v dvorano je vstopilo še ministrovo spremstvo. Tudi njih je suveren sprejel z enako vljudnim pozdravom, kot nas in se z njimi rokoval. Za naše razmere je bilo takšno izkazovanje gostoljubja in kulture zares nekaj posebnega. Zato mi je postajalo še bolj sram našega »balkanskega obnašanja« do gostitelja.
Očitno si nekateri pri nas domišljajo, da smo se z osamosvojitvijo premaknili iz Balkana v srednjo Evropo in da nam je zato sedaj dovoljeno prepotentno, nedostojno in ignorantsko obnašanje do tujcev, tokrat do gostiteljev. Ministra seveda ni niti najmanj motilo, da je zamudil. Celo obratno, zazdelo se mi je, da mu je zamuda (pri njegovem dolgoveznem opisovanju in naštevanju koliko dežel je v zadnjem polletju obiskal, koliko pomembnih ljudi je srečal in kaj vse je storil za Evropo), še povečala samozavest.
Ob naštevanju svojih podvigov, je postajal čedalje glasnejši in pomembnejši. Vsi ostali v dvorani pa neznatnejši, vključno z gostiteljem. Čim dalj je govoril, tem bolj rdeč je postajal. Obraz se mu je prišel svetiti in potiti, rastel je in rastel z vsakim novim opisovanjem dogodka, pogovora ali srečanja, ki ga je imel.
Naenkrat se mi je zazdelo, da je v sobi le še on, da govori le še samemu sebi. Vidno je užival v prepričanju, da s svojim pripovedovanjem fascinira prisotne in da ga poslušajo z velikim zanimanjem, vključno z gostiteljem. Njegovo spremstvo mu je ob tem z velikim navdušenjem prikimavalo, kar mu je še krepilo samozavest, katere mu tudi sicer ni nikoli primanjkovalo.
Pogovor se je zaradi gostobesednega hvaljenja ministra celo nekoliko podaljšal. Tudi meni, ki sem čutil zadrego in nelagodje, se je vlekel v nedogled. Še posebej zato, ker sem se bal, da bo minister zinil, kaj »tako pomembnega« o sebi, kar bi presegalo mejo vljudnosti.
Minister pa je še naprej neutrudno govoril o svojih podvigih in rastel v svoji veličini, vse do konca pogovora. Ostali prisotni, so mu vidno utrujeni, le še prikimavali, tudi knez.
In že smo bili na
poti v najboljši hotel v kneževini.
Se nadaljuje...
Zaskrbljeni državljan 1
Komentarji
Objavite komentar