MINISTER RUMPEL PRIHAJA ...

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA ...

 

 

                                                Vir: karikaturist Aleš Pučnik

    

UVOD

 

Bil je profesionalni diplomat. Proti koncu njegove bogate in zanimive diplomatske kariere ga je matična država poslala za vodjo diplomatsko konzularnega predstavništva v eno izmed najbolj razvitih evropskih držav. V svoji pripovedi, ki sledi, opisuje resnične dogodke v času obiska zunanjega ministra, vendar v šaljivem tonu, s kančkom ironije. Če vas bo glavni protagonist zgodbe spominjal na nekega pomembneža iz obdobja slovenske osamosvojitve v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je to zgolj plod vaše domišljije. 

 

I.               POGLAVJE  Strela z jasnega 

In dogodilo se je to, česar sem se najbolj bal: na obisk prihaja sam minister dr. Rumpel. V triletnem predstavljanju moje države v tujini se mi je sicer dogodilo že marsikaj zahtevnega, napornega, pa tudi lepega, vendar obiska tega ministra še nisem doživel. Naše veleposlaništvo je pod mojim vodstvom opravljalo številne naloge. Med drugim je organiziralo različne obiske in uradna srečanja predstavnikov iz naše države, ki so prihajali v državo gostiteljico, kjer sem služboval, kot tudi obiske iz države gostiteljice k nam. Med njimi je bil tudi obisk najvišjega predstavnika, samega predsednika države moje gostiteljice v našo državo. Torej obisk na najvišji ravni. 

Veleposlaništvo je vršilo tudi promocijo Slovenije na vseh področjih, še posebej slovenskega gospodarstva, kulture itd. Ker sem že dolgo opravljal poklic diplomata, nisem čutil nobene treme ali nelagodja med pripravami in v času vseh teh dogodkov. Še več, nekaterih sem se celo veselil, saj so pomenili udejanjanje moje misije in krepitev odnosov med državama, obenem pa tudi potrditev, da smo, čeprav novonastala in majhna država, zanimiva za druge, torej država, ki si je uspela v kratkem času ustvariti svoje mesto v svetu. 

Tokrat je bilo drugače. Novica, da bo prišel minister, ki vodi ministrstvo kateremu sicer pripadam, me je stresla kot da bi prijel za električno napeljavo in me, priznam, v hipu spravila v slabo voljo. Ministra namreč zelo dobo poznam in prav zato me je ob tej "nadvse prijetni" novici obšlo nelagodje, ki se mi je naselilo v želodec. Vedel sem, da se tega občutka ne bom znebil prav do njegovega odhoda. Misel na to, da se zaradi njegovega muhastega karakterja v njegovi prisotnosti nenehno pojavljajo nepredvidene, predvsem neprijetne dogodivščine, mi je to nelagodje še okrepila. Zakaj se je moralo to dogoditi prav meni, sem pomislil? Saj ima minister na razpolago širni svet in toliko drugih destinacij, kamor bi se lahko podal. Do tistega dne sem namreč upal, očitno zaman, da v času mojega mandata ne bo utegnil uradno obiskati ene od držav v katerih sem predstavljal našo državo. 

Takoj sem se spomnil najinega zadnjega srečanja, ko je minister prišel na zasedanje v mednarodno organizacijo, ki ima sedež v državi v kateri predstavljam svojo državo. Po diplomatskemu protokolu sem ga bil dolžan kot uradni predstavnik države pričakati in ko sestopi z letala, mu tudi prvi izreči dobrodošlico. Sicer pa je bil, na srečo, za organizacijo njegovega obiska odgovoren moj kolega, ki predstavlja našo državo v tej mednarodni organizaciji. 

Ko sem prispel na letališče pred prihodom ministra, me je kolega pričakal vidno razburjen. Ministrovo letalo, je kot običajno, zamujalo in to vsaj pol ure. Tokrat zato ker se je pred odhodom sprl s soprogo. Po protokolu, ki določa na kakšen način se pričaka ministra na uradnem obisku v tuji državi, so naju pospremili mimo policijske in carinske kontrole na mesto, kjer naj bi se letalo po pristanku zaustavilo. Čakala sva, letala pa ni bilo od nikoder. Mojemu kolegu se je zaradi zamude podiral program ministrovega obiska. Ko so naju končno obvestili, koliko letalo zamuja in da ministrove soproge na uradnem obisku ne bo, je moj kolega postal še bolj nervozen. Mencal je, hodil sem ter tja in se po mobitelu opravičeval bodočim ministrovim sogovornikom za zamudo in prestavljal čas dogovorjenih srečanj. Poleg tega je tudi odpovedoval »ladies program«, ki je bi namenjen ministrovi soprogi. 

Ko je vladno letalo skoraj z urno zamudo le pristalo, je takoj, kot prvi iz njega stopil minister. Ko me je zagledal kako ga čakam, da ga kot prvi pozdravim in mu po protokolu izrečem dobrodošlico, je vzkliknil: »Kaj pa ti tu delaš?« Ne da bi mi ponudil roko, je sedel v avto in se odpeljal. Ob tem ga ni zanimalo, ali je z nepredvideno zamudo spravil mojega kolega v težave, še manj pa to, da sem ga prišel kot uradni predstavnik države v kateri je zunanji minister, pričakati na letališče. Spodobilo bi se, da me vsaj dostojno pozdravi in mi morda nakloni nekaj vljudnostnih besed. Sicer pa dostojnost res ni bila nikoli njegova odlika. 

V urejenih diplomacijah, ki jih vodijo uspešni ministri,  je običajna praksa, da veleposlanik že takoj na letališču ali med prevozom iz letališča, seznani svojega ministra o dogajanjih v državi v katero je prispel. Le tako je lahko na tekočem in dobro obveščen o dogodkih v državi v kateri se nahaja. Dobra obveščenost mu nedvomno koristi pri pogovorih z domačimi predstavniki. Ministra Rumpla pa vse to ni prav nič zanimalo, on itak ve vse bolje od drugih. 

Često se mu je namreč dogajalo, da zaradi nenehnih potovanj ni niti dobro vedel kam je prispel in kaj bo na obisku počel. O njemu je namreč krožila duhovita krilatica, da večkrat po pristanku letala vpraša svoje spremstvo ali smo že prileteli domov ali šele odhajamo? Zakaj bi se torej moral obremenjevati še s podatki o državi v katero je tokrat prispel. 

Prav tako ga ob zakasnelem prihodu ni motilo, da je nenapovedano ostala doma njegova soproga, ki je imela organiziran in že v naprej z državnim denarjem plačan poseben program (avtomobil s šoferjem, ogledi, kosilo itd.). Ni ga zanimalo, da se je potrošil državni denar za dogodke, ki jih nato ni bilo, ker se je pač pred poletom spričkal s soprogo. 

Opisana izkušnja z ministrom me je opozarjala, da bom moral biti tokrat pri pripravi njegovega obiska še toliko bolj pozoren ter bom moral že v naprej računati tudi na nepredvidene scenarije. 

 

Opomba: nadaljevanja zgodbe si bodo odslej sledila dvakrat na teden.

 

 

Zaskrbljeni državljan 1