MINISTER RUMPEL PRIHAJA ... 4.

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA ... 4.

                                                       Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

 

II.            POGLAVJE  Priprave na obisk – 2. nadaljevanje 

 

Ko sem na spisku med člani spremstva opazil ime varnostnika, ki bo spremljal ministra, sem takoj pomislil, čemu bo služila njegova prisotnost? V tej mali in mirni državici se vsi, tudi predsednik vlade in ministri prosto gibljejo kot navadni državljani. Življenje je popolnoma varno. Njihovi funkcionarji nimajo varnostnikov in se v službo ne vozijo z razkošnimi državnimi limuzinami. Nimajo zakona, ki bi določal stalno varovanje predsednika države in vlade, predsednika parlamenta ter ministrov za obrambo, za zunanje in notranje zadeve, kot je to uzakonjeno v naši državi. Pri nas pa imajo vsi našteti 24-urno spremstvo, ki jim ga zagotavlja posebna enota policije. Ker se minister Rumpel drži zakona, še ni bilo dneva, da bi se sam od doma podal peš v ministrstvo, čeprav je razdalja minimalna. Vozi se le s službeno limuzino, ki jo vozi njemu dodeljeni varnostnik. Celo iz ministrstva v vladno palačo ne gre peš, čeprav je razdalje med zgradbama le dobrih sto metrov.

 

Toda tukaj, v tej mali varni državici, so zadeve drugačne. Če bo imel minister v spremstvu oboroženega varnostnika, bomo v njihovih očeh le potrdili prepričanje, da smo še vedno del zaostalega Balkana, ne pa razvita srednjeevropska država, kot se želimo prikazati v tujini. Za varovanje svojih državnikov na tujem morajo poskrbeti le tiste, praviloma najmočnejše države na svetu, ki imajo po svetu številne sovražnike in ki se bojijo terorističnih napadov. Poleg teh pa si plačujejo močno varnostno službo le še diktatorji in tirani nerazvitih držav, ki se bojijo za svojo glavo.

 

Pred nedavnim je bil namreč v kneževini na obisku nek voditelj afriške države. S seboj je pripeljal številno varnostno službo, ki ga je strogo varovala. Pred kom? Pred tukajšnjimi domačini zagotovo ne. Verjetno je potreboval stalno varovanje pred tistimi, ki jih doma zatira in se bogati na njihov račun in pred nasprotniki njegovega režima po svetu. Domačini so po dolgotrajnem pregovarjanju, da pri njih ne potrebuje varnostne službe, le morali popustiti. Ob tem pa so se nasmihali, da gre za zaostalo in kaotično državo, ki jo predsednik obvladuje le še s silo.

 

Naša država pa nikakor ne sodi ne med ene in ne med druge. Smo majhni in nepomembni. Na srečo zato tudi nimamo sovražnikov po svetu, ki bi napadali naše ministre in nimamo samodržcev, ki bi bogateli na naš račun. (No ta druga ugotovitev sicer ni več povsem točna. Nimamo samodržcev imamo pa kar nekaj tistih, ki so se po osamosvojitvi »znašli« in se neizmerno bogatijo, tudi na naš račun. Zato tudi potrebujejo varovanje).

 

Ker dobro poznam tukajšnje razmere premišljujem, kako naj prepričam naše ministrstvo, da ni potrebe, da je v tej državici v spremstvu ministra varnostnik. Če bodo na ministrstvu vztrajali, da mora biti zadoščeno policijskim pravilom, naj pride vsaj neoborožen. Zavedal sem se, da s tem prevzemam  odgovornost za ministrovo varnost.

 

Po dolgem dopovedovanju, končno le uspem prepričati ministrstvo, da ni potrebe po oboroženem spremstvu. Ob tem pa se mi zastavi naslednje vprašanje, kaj bo varnostnik pravzaprav tu počel? Kako bo opravičil potovanje v malo varno državico na državne stroške, ko ne bo mogel opravljati svoje naloge? Ali bo morda nosil kovčke ministru in soprogi. Morda. No tudi to je nekaj. Bo vsaj vedel zakaj je prišel. Minister svojih kovčkov nikdar ne nosi sam, to mu je pod častjo. Enako velja tudi za soprogo.

 

Kljub intenzivnemu razmišljanju si tudi nisem znal pojasniti, za kakšno opravila bodo skrbeli ostali člani delegacije. Kaj bodo delali šef ministrovega kabineta, predstavnica za tisk, vodja sektorja v ministrstvu in »desk officer«, ki je v ministrstvu zadolžen za vsebinsko pokrivanje kneževine. Vsebinsko sem obisk pripravil jaz. To delo bom opravljal tudi med obiskom. Enako velja za sporočila medijem. Prav z zanimanjem bom spremljal kaj bodo počeli drugi.

 

Še isti dan doživim novo presenečenje. Minister bo s svojo s suito priletel s posebnim letalom. Kako je to mogoče, pravim soprogi, saj sem prav prejšnji teden prebral izjavo predsednika vlade, da vsi člani njegove vlade dosledno potujejo z rednimi letalskimi prevozniki, ker na ta način državi privarčujejo veliko sredstev. Seveda prav v nasprotju s prejšnjo vlado, ki je trošila denar za posebna letala, s katerimi so potovali njeni člani (med njimi pa je bil tudi minister Rumpel, ki je bil prav tako zunanji minister v prejšnji vladi). Poleg tega je prejšnja vlada kupila še manjše vladno letalo in s tem nakupom močno obremenila državni proračun.

 

Prav sedanji predsednik vlade, ki je bil takrat še v opoziciji, je prednjačil pri ostrih kritikah vlade na ta račun. Opozarjal je, da se denarja davkoplačevalcev na tak način nikakor ne sme zapravljati. In da sedaj sam počne enako? Kar nisem mogel verjeti.

 

Tudi moja soproga ni mogla verjeti sporočilu o prihodu ministra s posebnim letalom. »Daj še enkrat preveri«, je dejala, » ali je mogoče, da je sedanja vlada požrla svoje besede in na enak način zapravlja državna sredstva?« Preveril sem in dobil odgovor naj se ne mešam v zadeve, ki niso v moji pristojnosti.

 

Sem se pa zelo dobro zavedal, da bom za ministra in soprogo ogovoren od takrat, ko bo letalo pristalo, do trenutka, ko bo vzletelo. Ob  besedici »vzletelo« sem takoj pomislil na trenutek, ko se bo letalo z ministrom dvignilo nad zemljo in odletelo domov. Kako se bom tedaj oddahnil! Toda do tistega lepega trenutka je bil pred menoj še celoten obisk.

 

Moje misli pa je prekinilo zvonjenje telefona, ki je napovedal nove zaplete, ki smo jih na veleposlaništvu s skupnimi močmi reševali vse do pričetka obiska.

Se nadaljuje... 

 

Zaskrbljeni državljan 1