MINISTER RUMPEL PRIHAJA …10

 

             MINISTER RUMPEL PRIHAJA …10

 

                                             Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

 

IV.     POGLAVJE  Nastanitev v hotelu in uradna večerja - 2.nadaljevanje 

 

Ko sva se vrnila na večerjo, sem ugotovil, da je šef kabineta res dobro pozna svojega šefa. Imel je prav, nič pomembnega nisva zamudila. Minister je še vedno govoril precej glasno o svojih silnih potovanjih po svetu. 

Tisti trenutek je bil na Japonskem, kjer so ga obletavale in stregle gejše, domačini pa so se mu kar naprej klanjali. »Ja«, je zaključil, »pri nas bi se lahko marsikaj naučili od Japoncev, predvsem omike in vljudnosti. So resnično kulturni narod.« Ko je omenil gejše in njihovo posebno prijaznost do njega, ga je soproga pričela gledati malo manj zaneseno, kot je to počela poprej. Večerja pa se je odvijala naprej, minister pa je imel še vedno glavno besedo. Komajda kdaj je pustil svoji gostiteljici kakšen medklic ali pritrdilni stavek. Med naštevanjem in opisovanjem svojih potovanj po svetu, ni pozabil pojamrati kako naporno življenje ima, saj nima niti toliko časa, da bi se na kratko spočil v svojem razkošnem vikendu ob obali ali v svojem prostornem stanovanju v središču Ljubljane. 

»Poglejte ambasadorja tu ob meni «, je nenadno dejal in pokazal na mene. Zdrznil sem se, ker ga tedaj nisem več poslušal. Misli so mi od dolgočasja odtavale drugam, kot verjetno večini drugim udeležencem večerje. »Boljšega poklica, kot ga ima on, ni. Nima dela, ni se mu potrebno za nič sekirati, ima pa odlične dohodke. Njemu se zares godi«. Pri tem me pogleda  in se mi porogljivo posmeji. 

»No, minister«, sem pripomnil, »saj si bil tudi ti pred kratkim na mestu veleposlanika, pa si prekinil svoj mandat zato, da si se vrnil nazaj domov, z namenom, da ponovno prevzameš ministrsko mesto.  Seveda, da te je k tej odločitvi ni prisilila mnogo višja plača, ampak tvoj razviti občutek pripadnosti domovini. Enako je pred kratkim storila tvoja kolegica iz sosednje države, ki je bila nedavno moja kolegica, torej veleposlanica tukaj«, dodam. »Tudi ona je zapustila veleposlaniško mesto, da je lahko postala ministrica za zunanje zadeve«. 

»A tako, če dobo razumem imaš ambicije, da bi postal minister tudi ti.« mi je takoj ogorčeno zabrusil. »Ne«, se posmejim«, za prevzem ministrskega mesta nimam pravih pogojev. Oba dobro veva, da pri nas  postaneš minister le, če si zvest pripadnik vladajoče stranke, kar pa jaz nisem. Nisem član nobene stranke. Če pa želiš ostati na ministrskemu mestu, ko se zamenja vlada, pa enostavno še ti zamenjaš stranko,« sem mu, priznam, precej predrzno odgovoril. Ob tej moji pripombi je minister postal rdeč v obraz. Očitno so se mu zazdele moje besede pred drugimi in to še na uradni večerji, skrajno nedostojne. Zopet me je presenetil. Ni mi odgovoril, le nekaj je zabrundal v brk in pogledal stran ter nadaljeval z naštevanjem prigod s svojih popotovanj. 

Ko je bil med pripovedovanjem prisiljen zajeti sapo, je gostiteljica poskušala izkoristiti ta kratek premor. Vskočila je v njegov monolog rekoč, da se že skoraj bliža zaključek večerje. Zato bi bil že čas, da bi se morda le malo pogovorili o sodelovanju in odnosih med državama. Ministra je predlog gostiteljice nekoliko presenetil. 

Segel je v hlačni žep, potegnil iz njega majhen listič rekoč, »V redu, če želite gospa, pa dajmo to hitro opraviti. No, da vidimo«, je nadaljeval, »ali imamo kakšne probleme, ki bi jih morali rešiti«. Ker ni imel očal, ni uspel prebrati vsebine opomnika, čeprav je bil napisan z velikimi črkami. Pričel se je otipavati po žepih na suknjiču in v hlačah, vendar očal ni bilo. »Ali ti veš, kje bi lahko bila moja očala«, se je obrnil k soprogi. »Oh, tega pa ne vem dragi, mogoče so v drugem suknjiču«, je odgovorila, «verjetno v tistem v katerem si potoval.« 

Minister je bil za trenutek povsem izgubljen. Ker po stari navadi pred obiskom ni prebral nobenega gradiva o državi v katero je prepotoval, ni vedel kaj bi. Moram pa priznati, da se je kaj hitro znašel. Odločno je pomahal svojemu šefu kabineta, da se mu je približal in mu naročil naj mu nemudoma prinese očala. Nato je pokazal na mene in dejal «S pogovori pa naj prične kar naš ambasador, ki itak ve vse, pa še plačan je za to.«

Postalo mi je zelo neprijetno, ker smo ponovno izpadli neresni in nepripravljeni. V diplomatski praksi mora pogovore voditi vodja delegacije, zato je bilo vodenje pogovorov z gostujočo ministrico izključno njegova dolžnost. Ne glede na to, sem pričel s temo o medsebojnem sodelovanju. Ob tem pa me je še skrbelo, kako se bo znašel šef kabineta. Ker je šla po ministrova očala za njim še predstavnika za tisk, mi je bilo z odtenek lažje. »Dva se bosta že znašla«, sem pomislil. 

Občutek nelagodja, ko sem moral jaz voditi pogovore z gostiteljico pa me do konca pogovorov ni zapustil. Na ta način smo poleg ignorance do ministrice in nepripravljenosti našega ministra, izkazali še podcenjevanje do gostiteljev nasploh.

 

Se nadaljuje…

 

 

Zaskrbljeni državljan 1