MINISTER RUMPEL PRIHAJA …11

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …11

                           Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

IV.     POGLAVJE  Nastanitev v hotelu in uradna večerja - 3.nadaljevanje  

 

Na srečo sta se šef kabineta in predstavnica za tisk dokaj hitro vrnila. Šef kabineta je ministru zmagoslavno podal očala in šop papirjev. Minister ga je na hitro pogledal in zabrundal je »Pusti zdaj vse te papirje«, ter jih šefu kabineta potisnil nazaj v roke, «saj imam tale listek, kjer je vse zapisano«. Nato je iz prsnega žepa obleke potegnil majhen listek, se je obrnil k svoji gostiteljici in je dejal, »No, pa začnimo.« 

Nadel si je očala in se zazrl v listek. »Kot vidim, nimamo v medsebojnih odnosih nobenih posebnih problemov. Malo bolj bi se morali potruditi le na gospodarskem in kulturnem področju.« je zmagoslavno zaključil, kot da bi želel gostiteljici dopovedati, da se nima več smisla pogovarjati o vsebinskih odnosih med državama in si kvariti tek ob tako okusni in obilni večerji. Ministrica pa se ni zadovoljila z njegovo ugotovitvijo ter pričela naštevati konkretne gospodarske projekte, ki bi jih želeli razvijati z našo državo. 

Naš minister je le prikimaval, ker očitno o gospodarskih odnosih ni imel pojma. Spomnil sem se, da je že večkrat javno izjavil, da se diplomacija ne sme ukvarjati s tako banalnimi zadevami kot je gospodarstvo, to je zanj stvar podjetij in gospodarskih družb. »To pa so že konkretni gospodarske projekti, mi se jih bomo zapomnili in zapisali«, je kratko odgovoril na naštevanje gospodarskih možnosti s strani svoje gostiteljice. Ob tem je vrgel pogled na šefinjo sektorja in desk oficirko. » Poslušajta! Podrobno zapišita predloge gospe minister«, je dejal. Svoji gostiteljici pa je odgovoril, »Gospa minister zahvaljujem se za vaše predloge. Mi jih bomo, takoj ko se vrnemo,  predali ministru za gospodarstvo, ki jih bo prenesel gospodarski zbornici, ta pa bo nato pričela iskati ustrezna podjetja, od katerih boste prejeli odgovore«, je zaključil in se ji nasmehnil. 

Videti je bil zelo zadovoljen s svojim odgovorom. Očitno je bil prepričan, da se je s to obljubo, izognil nadaljevanju vsebinskih pogovorov o zanj »nepomembnih« gospodarskih vprašanjih. 

»Mi vas pravzaprav prosimo, da nas seznanite z gospodarskimi in zakonskimi pogoji, ki veljajo za poslovanje na vašemu trgu. Naša podjetja se zanimajo predvsem za to. Mi pa vas bomo v nadaljevanju seznanili z našo zakonodajo, ki jo bodo morala upoštevati tista vaša podjetja, ki bodo želela poslovati na našem trgu.« je vstajala ministrica. 

Minister Rumpel seveda ni bil pripravljen na tako konkretne pogovore o naši zakonodaji na gospodarskem področju, o kateri se mu niti sanjalo ni. Zato tudi ni vedel odgovora na njeno vprašanje. Pričel se je rahlo presedati, nato pa na dolgo razpredati, kako je prav on začutil potrebo, da se morajo diplomatska predstavništva pričeti ukvarjani tudi z gospodarskimi zadevami. Zato je že zastavil osnove gospodarske diplomacije na ministrstvu, ki pa še ne delujejo tako, kot bi si on želel. Kljub dobro zastavljenemu konceptu, pa, so njegovi predhodniki, kar nekaj časa, najbolj nesposobne kadre »odlagali« prav v ta sektor. Zato so še vedno z gospodarsko diplomacijo na ministrstvu ukvarjajo nesposobni ljudje, ki jih bo moral prej ali slej zamenjati. 

Ob tem je odločno pogledal šefa kabineta, kot da bi mu hotel namigniti, kako se bo odslej ukrepalo. Šef kabineta mu je vdano prikimaval. »Lahko pa povabite na obisk še mojega kolega za gospodarstvo, ki bo vaše predloge neposredno prenesel gospodarski zbornici«, je hitro in vljudno dejal gostiteljici. Ob tem mu je vidno odleglo. Zadovoljno se je nasmehnil. »On se ukvarja samo z gospodarskimi zadevami, jaz pa imam veliko več drugih obveznosti«, je še dodal v upanju, da bo gostiteljica odnehala z nadležnimi in zanj banalnimi vprašanji s katerimi se on, kot kreator in izvajalec visoke zunanje politike, nima časa ukvarjati. 

Tedaj nas je zmotil nek nenavaden šum, ki ni sodil na uradno večerjo. Pogledal sem okoli sebe in zagledal našo gospo ministrovo, kako si je s parfumom prskala vrat. Kar nisem mogel verjeti svojim očem. Tudi ostali udeleženci večerje so se ozrli v njo. Nastal je kratek premor. Nenadoma ga je prekinil svetovalec naša gostiteljice, debelušen in rdečeličen mož s košatimi brki, ki je sedel poleg naše gospe  ministrove. Njegov videz me je že ob prvem srečanju spomnil na mroža. Pričel je prskati in kašljati. Očitno ga je vonj parfuma tako razdražil, da se ni mogel zadržati. Na vse kriplje se je trudil, da bi se nekako obvladal in nehal pokašljevati, vendar mu to ni uspevalo. Pri tem je postajal vedno bolj rdeč v obraz. Hitro je priskočil natakar, ki je bil zadolžen zanj in mu podal robce, da si je lahko pričel brisati pot s čela. »Oh, ubožec vidim, da ste zelo prehlajeni«, mu je sočutno dejala gospa ministrova, se rahlo odmaknila od njega in se še malo poprskala, nato spravila stekleničko s parfumom v ročno torbico, iz nje pa  vzela ogledalce in šminko, ter si pričela popravljati našminkane ustnice. Njen sosed jo je hvaležno pogledal, saj šminkanje ni več dražilo njegovega nosu. Ostali so le nemo opazovali. Gostitelji so bili brez besed, saj niso bili navajeni, da si neka tako ugledna dama popravlja videz kar na uradni večerji. V zadregi sem s pogledom ošvrknil domačega šefa protokola, ki je sedel na skrajnem robu mize in opazil, kako je ob tem prizoru dvignil desno obrv. »Upam, da se ne bo pričela še česati«, sem pomislil, kajti imela je lepe dolge črne lase. Kar odleglo mi je, ko je končno le zaprla torbico in smo lahko nadaljevali z večerjo. 

Se nadaljuje …

 

 

Zaskrbljeni državljan 1