MINISTER RUMPEL PRIHAJA …12
MINISTER RUMPEL PRIHAJA …12
IV. POGLAVJE Nastanitev v hotelu in uradna večerja - 4.nadaljevanje
Ko se je gospa ministrova nehala urejevati in pospravila šminko in ogledalce v torbico, se je ozračje sprostilo. Gostitelji so končno doumeli, da ministru Rumplu ni do pogovora o vsebinskih vprašanjih in gospodarskih odnosih med državama. Nehali so mu postavljali neprijetnih in zanj nadvse nadležnih vprašanj. Tako je lahko do konca večerje zbrane okoli mize nemoteno osrečeval s svojimi zgodbicami iz potovanj po svetu.
Ker mi je postalo dolgčas in ker me njegovo pripovedovanje ni prav nič zanimalo, sem pričel opazovati udeležence svečane večerje. Večina članov domače delegacije se je vljudno nasmihalo, očitno pa je bilo, da jih njegovo dolgočasno pripovedovanje ni več zanimalo. Prednjačil je šef protokola, ki je nenadoma na široko zazehal. »No, tudi ti se ne vedeš po protokolarnih pravilih«, sem pomislil,» ne glede na to, da te očitno »zanimive« zgodbice našega vrlega ministra dolgočasijo. Kot šef protokola tega nikakor ne bi smel pokazati. Moral bi se vsaj malo zadržati.
Nato se mi je pogled zaustavil na naši gostiteljici, ki je še vedno dajala videz, da z velikim zanimanjem posluša svojega gosta. Očitno je bila zelo trpežna in vljudna gospa. Kimala mu je in se nasmihala. Minister Rumpel je to zanimanje doumel na njemu svojstven način. Prepričan je bil, da mora biti še bolj zanimiv in duhovit. Zato je pričel pripovedovati šalo, ki je krožila o njemu, kot zelo zaposlenemu zunanjemu ministru. »Vsakodnevno prejemam številna povabila, ki me vabijo v svet«, se je pohvali. »Prisiljen sem, če hočem ali ne, da za uspešno promocijo moje domovine veliko potujem. Zato so se fovšljivi okoreli pripadniki starega diktatorskega režima, v katerem se nam je pripetilo toliko hudega, še posebej meni, ki sem bil disident in sem videl dlje kot drugi, izmislili neslano šalo. Pripovedujejo, da na letališču med številnimi potovanji srečujem samega sebe. Ob tem se je gromko zasmejal. Pridružili pa so se mu člani naše delegacije, tudi soproga. Gostitelji, vključno z ministrico, pa so se le vljudno nasmehnili.
»Kako se lahko smejijo tej izrabljeni šali«, sem pomislil in skrivoma pogledal naše gostitelje. »To je res zelo duhovito«, je z vljudnim in rahlo prisiljenim smehom pripomnila ministrica in pogledala šefa protokola. Kot izkušen diplomat sem takoj doumel njen pogled. Pomenil je le eno: »Ali je končno le potekel čas za večerjo?« Šef protokola ji je prikimal in pričel pospravljati prtiček pred seboj. Ministrici je vidno odleglo. Obrnila se je k ministru Rumplu rekoč, »Dragi kolega minister, žal se je čas večerje iztekel. Zares je bilo zanimivo in zabavno govoriti z vami in vašimi sodelavci, toda protokol je v diplomaciji zakon. Veleva nam, da je čas za večerjo potekel. Žal moramo končati«. »Oh, ali res, kako hitro je minilo«, je pripomnil minister in dodal »če si imajo prijatelji veliko za povedati tudi čas hitro mine«, in se ob tej, zanj, duhoviti pripombi zopet zakrohotal.
Gostiteljica je
vstala prva, drugi za njo. Naš minister se je nato le počasi dvignil od še
vedno obložene mize. Očitno je bil kar malce razočaran nad hitrim zaključkom
večerje, saj bi svojim zvestim poslušalcem z veseljem povedal še nekaj
duhovitih šal. Smejoč je sledil ministrici, jo prijel pod roko rekoč, »druga
šala, ki je prav tako duhovita, kot tista, ki sem vam jo povedal za mizo pa
pravi, da sem več časa v zraku na letalih, kot na tleh. Zato ko pridem na domače
letališče, večkrat vprašam svoje sopotnike ali prihajamo ali odhajamo«, ter se
ponovno gromko zasmejal. Ministrica se mu je zopet le vljudno nasmehnila in
hitro zapustila salon, minister pa ji je sledil. Pri izhodu se je hitro
poslovila in še hitreje odšla. Minister pa je bil še vedno poln samega sebe.
Zadovoljno nas je pozdravil, »lahko noč in dobro spite po tako uspeli večerji«
in odšel skupaj s soprogo v svoj apartma.
Se nadaljuje…
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar