MINISTER RUMPEL PRIHAJA …14

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …14

 

                                                           Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

 

II.             POGLAVJE   Naslednji in največji šok (nadaljevanje) 

 

Moje misli, kako bo minister Rumpel sprejel vest, da naslednji dan ne bo imel govora in da bo moral svoje poglede razlagati v razpravi za okroglo mizo, je prekinil šef kabineta: »Ne skrbite, naš minister se bo že znašel«, je samozavestno dejal, »saj se je že velikokrat, se bo pa še tokrat. Če še ne veste, imamo izredno sposobnega in izkušenega ministra, ki se znajde v vseh danih situacijah. Tako je izkušen, da se za pogovore na obiskih in raznih forumih praktično sploh ne pripravlja, ker ve in zna toliko več kot drugi«. 

To sem že večkrat slišal, sem pomislil, še vedno v šoku. »Torej se vam kaj takega večkrat dogaja?«, sem ga vprašal. «Oh, seveda, minister ne bere programov obiskov, večkrat ga tudi ne zanima, kaj bo na obisku počel, se pa vedno dobro znajde« mi je obrazložil. Bil sem še bolj šokiran. »No, dobro«, sem nejevoljno dejal, »ali potem velja, da boste spremenili govor v teze in o tem obvestili ministra«. »Seveda bom, kaj mi pa drugega preostane«, je malomarno odgovoril, očitno vdan v usodo, da kar še nekaj časa ne bo mogel v posteljo. 

»Jaz pa bom jutri zjutraj govoril z organizatorji foruma in jih zaprosil, da moderator panelne skupine da besedo kot prvemu udeležencu panela našemu ministru. Upam, da bomo s tem uspeli malce omiliti njegovo reakcijo, da nima govora«, sem mu dejal. »To je dobra ideja. Njemu bo zelo ugajalo, da bo govoril prvi«, mi je pritrdil, »S tem bo prav gotovo zadovoljen«. 

Če bo minister govoril kot prvi, mu tudi ne bo potrebno spreminjati govora, sem pomislil. Povedal bo, kar so mu napisali in s tem bo zanj razprava opravljena. »Želim vam prijetno noč veleposlanik«, je med tem dokaj vljudno dejal šef kabineta, se obrnil in po videzu sodeč še kar zadovoljen odšel. 

Ostal sem brez besed, saj me njegova rešitev ni dovolj potolažila. Tudi njegova brezbrižnost me ni pomirila. Razburjen z naraščajočo slabostjo v želodcu, sem se počasi odpravil v svoj apartma. 

Med hojo so mi misli švigale sem ter tja. »Kako bo šef kabineta preoblikoval govor v teze ali kaj takega sploh zna? Morda bi bilo bolje, da bi to opravil jaz. Kako bo reagiral minister? Ali bo le "znorel" ali bo "norel" in povrhu vztrajal, da ima govor? Glede na njegov »renome« se lahko tudi demonstrativno foruma ne udeleži ali celo v ihti zapusti to malo državico, ne da bi opravil tistega za kar so ga povabili. Odvisno bo od tega, kaj mu bo tisti trenutek, ko bo izvedel, da nima govora, šinilo v glavo. Ali mu bo šef kabineta povedal, da so 'zamočili' oni? Ali bo poskušal krivdo prevaliti na mene?« »Ne morem verjeti, kako so mogli biti tako površni in so spregledali, da se je program spremenil«, sem besen dejal na glas. Naključni mimoidoči so me začudeno pogledali. Verjetno so pomislili, da mora biti z menoj precej narobe, ko takole na glas v za njih nerazumljivem jeziku, govorim sam s seboj, medtem ko zamišljen korakam po hotelu. 

Izjemno slabe volje sem vstopil v sobo, kjer me je čakala soproga. V trenutku, ko sem ji pričel pripovedovati, kaj se je dogodilo, sta se ves bes in ogorčenje izlila iz mene. »Tega ne morem verjeti«, je le začudeno dejala. »Prav to sem sprva pomislil tudi sam«, sem odgovoril. »Pa saj se igrajo z ugledom ministra in posredno z ugledom naše države. Tem ... lenuhom in nesposobnežem seveda ni mar za ugled naše države. Hodijo na uradne obiske, kot na turistična potovanja. Nič ne delajo, tudi nič ne znajo, niti ne vedo po kaj so prišli. Ne poznajo programa in ministrovih obveznosti. Varnostnik ne zna nobenega tujega jezika in ko gre preko meje je zgubljen v vesolju, še prtljage gospe ministrovi ni nosil. Moral sem jo jaz. Šef kabineta ne najde niti sobe, kjer je uradna večerja. Ne ve, da minister nima govora, kaj sploh dela razen da izgubljen tava po hotelu. Ali  sploh ve v kateri državi se nahaja? Vodja sektorja je tako anemična in zaspana, da le bolšči predse in skorajda ne spregovori. Tudi ostali ne vedo kaj bi počeli na obisku, pomembno jim je le, da prikimavajo ministru.« 

»Kar slabo mi je ob vsem tem, niti ne vem kako se bo ta šlamastika končala«, sem še nekaj časa bentil in izlival svoje ogorčenje in jezo in hodil sem ter tja po sobi. Odleglo pa mi ni!

 

Se nadaljuje …

 

 

Zaskrbljeni državljan 1