MINISTER RUMPEL PRIHAJA …15

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …15

 

                                               Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

 

                       VII.   POGLAVJE      Mučna noč...

 

Vidno razburjen sem se vrnil v hotelsko sobo. Soproga me je pričela miriti. Vendar mi njene pomirjevalne besede niso kaj dosti pomagale. Vso noč sem se premetaval po postelji, potil in hodil na WC, čeprav ni bilo prave nuje za to. Proti jutru sem končno le zaspal. 

Ko sem se zjutraj prebudil, sem se zavedel, da se je dan, ki sem ga nenehno doživljal v sanjah (in to v različnih mučnih scenarijih), na žalost šele pričel. Takoj sem poklical glavnega organizatorja foruma in ga diplomatsko prepričeval, da se pravzaprav spodobi, da prvi besedo na panelni razpravi dobi naš minister. Saj je minister, mar ne? Moj sogovornik ni bil povsem zadovoljen z mojim predlogom, bolje rečeno željo. Otresel se me je z izgovorom, da jo bo prenesel še drugim organizatorjem foruma, ker o poteku razprave ne odloča sam. Še prej pa se mora posvetovati z moderatorjem, ki bo vodil razpravo na panelu, na katerem bo nastopil naš minister. Odložil sem telefon in v negotovosti čakal, da me pokliče nazaj. Njegovega klica do zajtrka nisem dočakal, kar je le povečevalo mojo živčnost, kaj nam bo prinesel nov dan z ministrom Rumplom. 

Na srečo ministra in soproge ni bilo na zajtrk. Naročila sta ga v svoj apartma, kot se za tako pomembne ljudi spodobi, nam pa sta na ta način olajšala prebavo. Kljub temu nisem mogel zajtrkovati v miru. Nestrpno sem čakal na odgovor organizatorja. Neprestano sem pogledoval mobilni telefon, ki je ležal pred menoj na mizi. »Daj ne bodi tako živčen in nestrpen«, mi je prigovarjala soproga, »saj si boš pridelal čir na želodcu. V miru pojej zajtrk. Organizator te bo že poklical«. »Ne gre le za odgovor organizatorja«, sem odgovoril. »Čakam tudi šefa kabineta, ki ga še ni na zajtrk. Ne vem, kje tako dolgo hodi. Zanima me ali je uspel predelati ministrov govor v teze in kako je ob tej novici reagiral minister.« Končno je telefon le zazvonil. Zdrznil sem in se oglasil. Organizator je sporočil, da bodo uslišali našo željo in da bo moderator panela dal prvo besedo našemu ministru. Ob tem je takoj pripomnil, da seveda minister ne sme biti predolg v svojih izvajanjih. Zahvaljeval sem se mu in mu zagotovil, da naš minister ni nikoli dolgovezen. »Vedno je kratek, jasen in konkreten«, sem mu še dejal. Čeprav me je vljudno poslušal in mi pritrjeval, se nisem mogel znebiti vtisa, da ga nisem povsem prepričal. 

Tedaj se je le pojavil šef kabineta. »No, ali ste uspeli s tezami?«, sem ga nestrpno vprašal. »Uredil sem, da bo moderator panela dal na pričetku razprave besedo našemu ministru.« »V redu.« mi je odgovoril, »saj se spodobi, da ima minister besedo pred ostalimi udeleženci, ki so le nekakšni eksperti«. Poučil sem ga, da bodo na panelu zbrani najbolj ugledni strokovnjaki, ki se ukvarjajo z mednarodnimi financami in da so priznani po vsem svetu. »Če se kdo spozna na temo razprave, je to naš minister«, mi je nonšalantno odgovoril, in sedel za mizo. 

Ko je pričel zajtrkovati sem ga vprašal: »Kaj pa teze?«, ste jih uspeli pripraviti?« »Pripravila sva jih s predstavnico za tisk«, mi je na hitro odvrnil, ne da bi me pogledal in si pričel nalagati hrano na krožnik. »Kako pa je minister reagiral na to, da ne bo imel govora?», sem spraševal naprej. »Ministru je spremembo sporočila moja kolegica predstavnica za tisk, tako se ni preveč jezil«, je odgovoril. Presenečeno sem ga pogledal. Ali ima ta mlada dama zares tako močan vpliv nanj, da ni vzrojil, ko je izvedel za spremembo. 

Vedel sem, da mora z njo minister ravnati zelo previdno, ker je blizu predsedniku vlade. Če bi bil aroganten, kot je z drugimi, ga lahko zatoži svojemu in njegovemu šefu. To je najbolj verjetni razlog za njegovo prijaznost, sem pomislil. Minister se je namreč vladajoči stranki pridružil tik pred volitvami in na ta način skočil na zadnji vlak. Mlada predstavnica za tisk pa je delovala že v podmladku stranke, ko je bila še študentka, stranka pa še v opoziciji. Torej ima po vsej verjetnosti več vpliva v stranki kot minister. 

Znano je, da je minister Rumpel izredno vešč v borbi za politične stolčke. Bil je zunanji minister skoraj v vsaki od dosedanjih vladi, tudi v prejšnji, ko je bil njegov sedanji šef v opoziciji. Zato ga ni prav nič motilo, da je moral za ponovni ministrski stolček, menjati politično stranko. 

Angleži imajo zelo duhovit izraz za politika njegove vrste. Pravijo mu "The Cork", kar pomeni zamašek, ki vedno priplava na vrh političnega ribnika. Za to nenačelno spretnost pa moraš poleg izredne diplomatske prebrisanosti imeti tudi prilagodljiva politična načela. Minister Rumpel pa je že večkrat dokazal, da je kos takemu načinu političnega preživetja.

 

Se nadaljuje…

 

Zaskrbljeni državljan 1