MINISTER RUMPEL PRIHAJA …16

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …16

 

                                               Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

 

          VIII. POGLAVJE    ...in mučen dan 

 

Po programu je moral minister še pred nastopom na forumu na uradni pogovor s predsednikom vlade. Čakal sem ga v lobiju hotela in upal, da ne bo zamujal. Tokrat se je na moje presenečenje pojavil pravočasno.

Me vožnjo je bil redkobeseden. Povprašal sem ga, če želi, da ga seznanim z osnovnimi podatki o političnem položaju v državi, o gospodarskih in drugih dosežkih in o predsedniku vlade, s katerim se bo srečal. Minister je med tem zamišljeno gledal skozi okno ter zamomljal nekaj nerazločnega. To sem si tolmačil, kot da naj govorim, če že pač hočem.

Začel sem s političnim stanjem v mali državici. Ko sem prešel na gospodarske informacije, me je nenadoma prekinil, »povej mi kaj je tista črne hiša tam, ki prav nič ne "paše" v to malo mestece.« »To je muzej, ki so ga pred kratkim zgradili, njegovo izgradnjo pa so financirale številne bančne ustanove, ki imajo sedež v tej majhni državici.«, sem mu odgovoril. »No, da nadaljujem z gospodarskimi pokazatelji.«, sem vztrajal, ker sem še vedno upal, da želi biti ustreuno obveščen pred pogovorom s predsednikom vlade. »Koliko trgovin je v tem malem mestecu!«, me je zopet prekinil in z zanimanjem zrl skozi okno. »Veliko, kot vidiva.«, sem odgovoril. »Ta državica je izredno gospodarsko razvita in ima najvišji dohodek na glavo prebivalstva v Evropi.«, sem nadaljeval. »Tu si pa res lahko kupiš dobre obleke.«, je nenadoma vzkliknil in pokazal proti trgovini mimo katere smo se pravkar peljali, »ti si lahko z veleposlaniško plačo privoščiš take obleke. Blagor vam veleposlanikom ....«, je potarnal in me nagajivo pogledal. Kljub njegovi zajedljivi pripombi sem še enkrat poskusil z informacijami, ki bi mu služile v pogovoru s predsednikom vlade.

Ponovno me je prekinil. Tokrat je njegovo pozornost pritegnila specializirana trgovina za kravate. »No kravata ni le modni dodatek, prava kravata pravzaprav naredi človeka.«, je modro ugotovil in pogledal svojo. Pogledal sem jo tudi jaz in na misel mi je prišlo, da pravzaprav nima več rumene kravate in rumenega brezrokavnika, ki ju je nosil, kot oboževalec bivšega nemškega Genscherja. Te barve je nosil. ko je bil še v drugi stranki. Tokrat je imel plavo z rumenim vzorcem. Kombinacija modre in rumene pa me je nehote spomnila na zastavo njegove sedanje stranke. Ima prav, sem pomislil. kravata ne naredi le človeka, z nje se da marsikaj razbrati. Še posebej pri politikih, kot je on, ki želijo z nošenjem kravat v strankarskih barvah in raznih značk, javno kazati svojo strankarsko pripadnost.

Pogledal sem še svojo. Zazdelo se mi je, da vsebuje preveč rdeče barve. Minister bi lahko posumil, da želim na ta način izražati simpatijo do nečesa, kar je bilo v preteklosti, do nekaj, kar smo ob osamosvojitvi »odločno« zavrnili. Ošinil sem ga s pogledom, na srečo pa ga moja kravata ni prav nič zanimala, niti jaz. Tako sem končno doumel, da se ne želi pogovarjati o vsebinskih zadevah, niti o prihajajočem srečanju, njegova pozornost je bila usmerjena na povsem druge stvari.

Med tem smo se pripeljali pred vladno palačo. Na vratih naju je že čakal šef protokola predsednika vlade. Ko sva izstopila iz limuzine, naju je vljudno pozdravil in naju peljal v palačo, vse do sobe predsednika.

Ko sva vstopila, ga je minister veselo pozdravil, kot starega znanca. Predsednik vlade se je vljudno in prijazno odzval, ob tem pa takoj tudi pripomnil, da ima le nekaj minut časa za pogovor, ker se mora zelo kmalu odpraviti na zasedanje parlamenta.

Minister se je zasmejal, »nič hudega, gospod predsednik vlade, le, da imava čas, da se pozdraviva«, in se pričel nastavljati številnim fotografom, ki so v kotu sobe prežali na njuno srečanje. Fotoaparati so se sprožali, bliskavice so se prižigale, minister pa jim je na široko nasmejan poziral. »Da bodo slike še bolj uspele, je prav, da si podava roke.«, je dejal predsedniku vlade in stegnil sojo roko proti njemu. Nato sta se nekaj minut z roko v roki smehljala novinarjem in fotoreporterjem. Slikanje pa se ni in ni končalo. Minister in predsednik vlade pa sta potrpežljivo z roko v roki še naprej pozirala medijem. V znak velikega prijateljstva sta ju pričela celo še tresti.

Ko je vladni protokol dobesedno spodil predstavnike medijev iz sobe, smo končno le sedli na krasno baročno garnituro.

 

Se nadaljuje…

 

 

Zaskrbljeni državljan 1