MINISTER RUMPEL PRIHAJA …8

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …8

 

 

                                                  Vir: karikaturist Aleš Pučnik

 

IV.          POGLAVJE  Nastanitev v hotelu in uradna večerja 

 

Ob prihodu v hotel sem, za vsak slučaj, spomnil ministra, da imamo čez dve uri uradno večerjo, ki mu jo bo priredila njegova gostiteljica, ministrica za zunanje zadeve. » Ali želiš, da te pred tem seznanim z zadnjimi dogodki v kneževini in naših odnosih z njo?« sem ga vprašal. Začudeno me je pogledal in mi zabrusil »Kaj, ali bo večerja že tako zgodaj?«, se obrnil in se napotil v svoj apartma.

 

Obstal sem presenečen, ker ga očitno ni prav nič zanimalo kaj se dogaja v državici v katero je pravkar prispel. Zanimale ga niso niti njene mednarodne povezave in dejavnosti, niti naše medsebojno sodelovanje. Čeprav smo mu pripravili zajeten opomnik in informacijo o vseh pomembnejših dogodkih, sporazumih in aktualnih zadevah, se ne glede na to lahko tik pred obiskom pripeti kaj novega. Veleposlanikova naloga pa je, da po prihodu o tem vsaj na kratko brifira ministra. Taka je namreč običajna praksa v normalnih diplomacijah.

 

No, pri ministru Rumplu ni bilo tako. »Pa kaj se sekiraš«, sem pomislil, ko sem odhajal v svoj apartma. Spomnil sem se, da je ministrova soproga pred časom javno na nekem uradnem kosilu poučila sodelujoče, »da njen soprog vse ve in to bolje od drugih«. Kaj mu bodo torej moja obvestila in nasveti za pogovore na uradni večerji?

 

Na poti v apartma pa me je zaustavila gospa ministrova s prošnjo, da ji povem to, kar bi sicer predvsem moralo zanimati njenega soproga. Bil sem prijetno presenečen in jo takoj seznanil o razmerah v državi in dodal še nekaj drugih zanimivosti. »No, če bo želel, lahko med pripravami na večerjo to poveste tudi ministru«, sem previdno dejal. »Če bo izrazil željo, mu bom prenesla vaše poročanje« je vljudno odgovorila, nato pa me je zopet postavila na trdna tla ponosno rekoč: »Sicer pa je on itak seznanjen z vsem in kaj takega najbrž ne bo potrebno«. Še enkrat se mi je zahvalila in se napotila za ministrom v najlepši in največji apartma v hotelu, tako imenovani kraljevi apartma.

Njena izjava o vsevednem ministru, me ni preveč presenetila. Potrjevala je le govorice, da verjame, kako vsevednega in najpametnejšega soproga ima.

 

»No, vsaj s kraljevskim apartmajem bosta zadovoljna«, sem pomislil, ko sem se poslovil od nje. »Saj se spodobi, da namestijo ministra v najboljši apartma v najboljšem hotelu v kneževini ali ne?« Z mislijo, da bo razkošni apartma ministra zadovoljil in ga le spravil v dobro voljo, sem nekoliko pomirjen odšel.

 

Čas uradne večerje se je naglo bližal. S soprogo sva se odpravila malo pred napovedano uro pred vhod v salon, v katerem je bila predvidena večerja. Na vratih je že čakala gostiteljica, ministrica s svojimi spremljevalci.

 

Prijazno smo se pozdravili. Čakajoč na našega ministra in soprogo, smo se pogovarjali o udeležbi na forumu, na katerem bo naslednji dan nastopil tudi minister Rumpel in o odnosih med državama. Med pogovorom sem na hitro pogledoval na uro, ker je že napočil čas za pričetek večerje.

 

»Upam, da ne bosta zamudila, sem pomislil«, saj so tukajšnji vajeni točnosti in so zato zelo občutljivi na zamujanje. Gredo namreč tako daleč, da točnost skorajda enačijo s kulturnostjo in omiko. Nedavno mi je nek domačin med čakanjem na tujega gosta, ki je zamujal, dejal, »Oh, ne bodite presenečeni, seveda zamuja, je namreč priseljenec, ki se še po toliko letih bivanja med nami ni uspel naučiti olike«. Ob tej misli me je postalo kar malo strah, da ministrova zamuda ne bo pokvarila vzdušje na večerji.

 

Šefu kabineta, ki je tedaj prisopihal, sem dejal, »Prosim pojdite takoj k ministru in mu povejte, da ga njegova gostiteljica že nekaj časa čaka pred vrati salona v katerem bo uradna večerja. »Saj bo prišel, kaj se pa sekirate«, mi je odvrnil in se obrnil vstran. »Prosim, da takoj odidete k ministru«, sem dejal v nekoliko bolj odločnem tonu, »verjetno ste se že naučili, da se ne spodobi, da ministrica čaka. Imeli nas bodo za nevljudne in nekulturne«. Ošinil me je z zaničevalnim pogledom, kot pogledaš nergača, ki ti nekaj ukazuje, pa ni tvoj šef. Bil je namreč eden tistih nadobudnih in »zelo perspektivnih« strankarskih kadrov, ki so bili prepričani, da že ob nastopu službe vedo in znajo vse. Za njih je veljaven samo en zakon, to je, da slepo ubogajo šefa v katerega senci se sončijo. Na ta način tudi zadovoljujejo svojo veliko željo po pomembnosti in na kolesarski način delajo kariero.

 

Namenil mi je še en mrk, lahko bi dejal celo sovražen pogled, nato pa se je mukoma napotil k ministru. Čas je neusmiljeno tekel in tekel, ministrico sem poskušal zabavati s pripovedmi, kako mi je v njihovi državici lepo in koliko prijateljev sem si pridobil.

 

Ministra pa še vedno ni bilo od nikoder. Sedaj še šefa kabineta ni bilo več nazaj. Zanj mi je bilo vseeno, če ga ne bi bilo, bi imel vsaj eno skrb manj. Toda minister, kje si?...

Se nadaljuje...

 

 

Zaskrbljeni državljan 1