MINISTER RUMPEL PRIHAJA …9
MINISTER RUMPEL PRIHAJA …9
IV. POGLAVJE Nastanitev v hotelu in uradna večerja -1. nadaljevanje
Napočil je čas začetka uradne večerje, od ministra Rumpla pa ni bilo ne duha, ne sluha… Postajal sem vedno bolj nervozen, pa še vedno bolj sram me je bilo pred prijazno gostiteljico, ki je vljudno čakala in se pogovarjala z menoj in mojo soprogo.
Končno, na moje veliko veselje, sem le zaslišal znane glasove. Prikažeta se gospa ministrova in predstavnica za tisk v ministrovem kabinetu. Ministra pa še vedno ni bilo na spregled. »Kje pa je minister«, sem vprašal? sem potihoma vprašal. »Je že na poti«, mi je odgovorila gospa ministrova, »se pa v tako kratkem času nisva mogla urediti za slavnostno večerjo«.
»Kaj, dve uri ni dovolj časa, da se urediš za svečano večerjo?« sem pomislil, ko se je končno prikazal še sam minister. S svojo gromozansko pojavo je takoj napolnil prostor. V trenutku mi je postalo kar nekam tesno, počutil sem se vedno manjši in manjši. Ko sem opazoval ostale prisotne, se nisem mogel znebiti občutka, da so jih obhajali podobni občutki, občutki majhnosti in nepomembnosti, tako kot mene. Minister je bil očitno židane volje, ko je pričel veselo razlagati, kako je po prihodu v apartma najprej sladko zadremal. Nato pa ga je žal morala zaradi večerje soproga prehitro prebuditi. Niti pomislil ni, da bi se gostiteljici opravičil za svojo zamudo. Med pogovorom smo se nato le odpravili v salon, kjer nas je čakala po protokolu pripravljena miza.
Ko smo sedli za mizo, je ministrica najprej izrekla vljudno dobrodošlico ministru kot, da nevljudne zamude svojega gosta sploh ne bi bilo. Minister se ji je nasmihal in se začel basati s kruhom, ki so nam ga postregli na majhnih krožničkih. Hlastal je po kruhu kot, da ni zmogel pričakati predjedi. Ko je ministrica končala, se ji je mlaskaje kratko zahvalil rekoč: »Mm, imate pa rez zelo dober kruh! Že zato se je izplačalo priti k vam«.
Po tem kratkem uvodu o prijateljstvu med državama je ministrica pričela pogovor o medsebojnih državnih odnosih. Minister se je najprej nakremžil, kot, da ga tema, ki jo je pričela gostiteljica, prav nič ne zanima, nato pa je odvrnil: »Pred resnimi zadevami, o katerih se bomo pogovarjali, bi vam želel povedati še nekaj o dogodivščinah, ki so se mi pripetile na nedavnih potovanjih po svetu.« »Seveda, vsekakor izvolite« mu je sicer malo presenečena odgovorila sogovornica, »to nas seveda vse zelo zanima.«
Zazdelo se mi je, da je zadnji del stavka izrekla, sicer vljudno, vendar nekoliko nejevoljno. Ostali prisotni so takoj utihnili v pričakovanju, da bo povedal neko anekdoto, ki bi sprostila ozračje pred resnimi pogovori, ki so bili po programu načrtovani.
Minister pa je ne glede na predviden program pogovorov na uradni večerji, pričel na dolgo in široko razlagati svoje dogodivščine in srečanja s številnimi pomembnimi osebnostni s katerimi se je v zadnjih tednih srečeval in se z njimi tudi slikal za medije.
Najbolj zvesta poslušalka je bila njegova soproga, ki ga je občudujoče gledala. Če ministra ne bi poznal, bi bil tudi jaz fasciniran nad vsemi potmi, ki jih je v kratkem času opravil in nad dejstvom, da ima naša državica takšnega »svetovljana«, ki ima dostop do pomembnih svetovnih državnikov. Po njegovem pripovedovanju bi celo lahko sklepal, da je minister za zunanje zadeve neke svetovne velesile.
Moja razmišljanja je zmotil minister, ki je med pripovedovanjem svojih avantur na glas zacmokljal, »mm, to je pa res dobro. No nekaj podobnega sem pred tednom dni jedel v Indoneziji«, je dodal. »Mogoče pa je bilo v Paragvaju. Veste, toliko sem prepotoval v zadnjem času, da sem že pozabil, kje sem jedel nekaj podobnega. No, ali se ti morda spomniš, kje je to bilo?«, se obrne na levo in nato še na desno, iskajoč svojega šefa kabineta. Šele takrat sem se zavedel, da se šef kabineta sploh ni vrnil in to še od tedaj ko sem ga poslal, da pripelje ministra na večerjo. »Ni ga, grem pogledati kje je«, sem hitro dejal z nekakšnim občutkom krivde, ter se opravičil prisotnim in odšel.
»Kam se je le izgubil? Šel je po ministra in ga ni nazaj. Kako se lahko izgubiš v tako majhnem hotelu«, sem razmišljal, ko sem ga iskal po sobanah hotela.
»Ja, kje pa ste?«, ga vprašam, ko sem ga naposled le našel. »Večerja se je že zdavnaj pričela«. »Iščem sobo v kateri večerjate«, je odgovoril, »vse sem že pregledal, celo v kuhinji in kamri za služinčad sem že bil, pa vas ne najdem.« »Šli ste po ministra in vas ni bilo nazaj«, sem že malo nestrpno dejal. »No, najprej sem šel eno zapalit, potem pa nisem več našel ministra v njegovem apartmaju«, je dejal tokrat v precej bolj ponižnem tonu.
Le težko sem se zadržal,
da mu nisem naštel nekaj ostrih. »No, pojdite z menoj« sem kljub temu dokaj
vljudno dejal in se napotil proti salonu. Šefu kabineta pa se ni mudilo. Le
počasi mi je sledil in si ogledoval razkošne prostore hotela. »No dajte,
podvizajte se, čakajo nas.« sem mu dejal že malo bolj nestrpno. »Saj grem, saj
grem. Sicer pa kaj pametnega itak ne bova zamudila.«, mi je zdolgočaseno
odgovoril in mi sledil. Končno sva se le vrnila na večerjo.
Se nadaljuje...
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar