MINISTER RUMPEL PRIHAJA …17

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …17

 

                                                                   Vir: Aleš Pučnik
 

 

II.              POGLAVJE    ...in mučen dan (nadaljevanje) 

 

Uvodoma je predsednik vlade izrekel dobrodošlico ministru Rumplu, ki se mu je prijazno zahvalil in se na široko nasmehnil. Nato sta si izmenjata še nekaj vljudnostnih fraz o prijateljstvu med državama in že se je na vratih pojavil šef protokola in diskretno namignil predsedniku, da mora končati pogovor. Slednji mu je pokimal in dejal: »Sedaj moram na žalost nemudoma v parlament, nestrpni poslanci me že pričakujejo« in vstal. »Saj se še vidimo na forumu in na uradnem kosilu.«, je dodal. »Seveda, hvala za pogovor, se vidimo kasneje.«, je odgovoril minister in se nasmehnil kot, da je s pogovorom zelo zadovoljen.

Bil sem nekoliko presenečen, ker se je vse tako hitro končalo. Nepoučeni bi si to kratko protokolarno srečanje tolmačili, da je delo v diplomaciji le leporečenje brez vsebine in le slikanje za medije. Pa ni. Pravi pogovori v diplomaciji praviloma trajajo dalj časa in so namenjeni reševanje odprtih dvostranskih vprašanj. Če pa teh ni, kot je to bilo v našem primeru, pa vsaj promoviranju gospodarskih, kulturnih in drugih aktivnosti med državama.

To srečanje pa ni služilo ničemur. Očitno ne predsedniku vlade ne ministru Rumplu ni bilo za vsebino, le za promocijo in za promocijo v medijih.

Nasprotno pa je bil minister vidno zadovoljen. »Tale predsednik vlade je pa res pravi možak«, je ugotovil, ko sva odhajala, »konkreten in učinkovit. Ne komplicira in ne dolgovezi o nekakšnih skupnih interesih in načrtih, ki bi jih lahko izvajali. Take imam najrajši«. Začudeno sem ga pogledal, ker sem ravnokar premišljeval, kaj naj napišem v zabeležki o razgovoru na katerem je bilo izrečenih le nekaj vljudnostnih fraz. »Upam, da bodo slike uspele.«, je veselo nadaljeval minister, ko sva zapuščala vladno palačo. »Prosim, naroči predstavnici za tisk, da morajo biti v naših medijih fotografije o srečanju objavljene še danes.« Pokimal sem, »ji bom naročil, takoj ko jo vidim«. Med vožnjo v hotel sva nato sproščeno kramljala o nepomembnih rečeh. Zato ga niti nisem vprašal, kako je sprejel novico, da na forumu ne bo imel govora.

Ko sva prispela v hotel, sem opozoril ministra in nato še ostalo spremstvo, da naj vzamejo prtljago s seboj, ker se ne bomo več vračali v hotel. Taka je bila namreč, še pred prihodom na ta obisk, ministrova odločitev. Da ne bi prišlo do napake, sem nato še enkrat  posebej naročil ministrovemu varnostniku in šefu kabineta, da mora biti prtljaga pred odhodom iz hotela že v avtomobilih.

Ko smo zapuščali hotel, sem preveril prtljago, čeprav to nikakor ni bila veleposlanikova naloga. Bila je v prtljažnikih. Pomirjen sem se nato skupaj z ministrom odpeljal na forum, gospa ministrova in moja soproga pa sta pričeli s posebnim damskim programom.

Tudi tokrat med vožnjo na forum z ministrom nisva govorila o vsebinskih zadevah. Z zanimanjem je opazoval mesto in mimoidoče in veselo komentiral dogajanje na ulicah kot, da ga njegova udeležba na forumu prav nič ne zanima. Vdan v usodo, sem mu odgovarjal na njegove, kot je bilo zaznati iz njegovega krohotanja, duhovite komentarje.   

Ko sva se pripeljala pred poslopje v katerem bo potekal forum, je k avtomobilu pristopil uslužbenec protokola in naju prijazno pozdravil. Nato pa naju je pospremil v preddverje dvorane, kjer naju je pričakovala ministrica. Ob kramljanju in pitju kave smo čakali, da se bo forum pričel.

 

Se nadaljuje…

 

 

Zaskrbljeni državljan 1