MINISTER RUMPEL PRIHAJA …18

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …18

 

                                                          Vir: Aleš Pučnik
 

 

    .                         VIII.   POGLAVJE   Forum 

 

Med kramljanjem z ministrico sem opazil, da v preddverju dvorane ni bilo nobenega člana ministrovega spremstva. Vsi so se iz hotela odpeljali v kombiju, ki je sledil vozilu v katerem sva se na Forum pripeljala z ministrom. Pogledoval sem naokoli in čakal, da se bo pojavil vsaj šef kabineta ali predstavnica za tisk. Upal sem, da so prispeli in da se niso izgubili med množico udeležencev.

Čas začetka foruma se je približeval, spremstva pa ni bilo od nikoder. Prisiljeno sem se nasmehnil šali ministričinega namestnika, ki je bil zadolžen za pogovor z menoj. Delal sem se, da sem dobre volje ter se še naprej na videz sproščeno pogovarjal z njim. Končno sem zagledal šefa kabineta. »Kje so ostali?« sem zaskrbljeno dejal, ko se mi je približal. »Že prihajajo«, mi je odvrnil in nezainteresirano pogledoval po dvorani.

Najin pogovor je prekinil šef protokola, ko nas je vljudno pozval, da se napotimo v glavno dvorano. Pospremil je ministra in mene do najinih sedežev v prvi vrsti. Med pozdravljanjem udeležencev foruma, ki so sedeli okoli naju, sem nehal misliti in skrbeti za ministrovo spremstvo. Pač so kjer so, sem pomislil in se posvetil kramljanju z najinimi sosedi. 

Forum se je kmalu pričel s pozdravnimi govori suverena, predsednika vlade in glavnega organizatorja. Takoj nato je sledila razprava prve okrogle mize, v kateri je kot prvi dobil besedo naš minister. Bil se zadovoljen, ker je organizator držal obljubo, ki mi jo zjutraj dal. Pomislil sem, da se mu moram po forumu še posebej zahvaliti za to uslugo.  Medtem se je minister že namrščil kot, da bo povedal nekaj zelo pomembnega, in pričel čitati teze, ki sta mu jih čez noč iz govora pripravila šef kabineta in tiskovna predstavnica. Govoril je o vlogi Združenih narodov v svetu. Za njim so prišli na vrsto ostali udeleženci okrogle mize ter se strokovno lotevali problemov mednarodnih finančnih trgov, ki jih prinaša globalizacija. V razpravo se je nekajkrat vključil tudi minister. Razlago delovanja Združenih narodov je uspel dokaj spretno povezati s temo o kateri je tekla razprava. Po dveh urah se je okrogla miza končala z aplavzom prisotnih.

Minister se je zadovoljno smehljal in se pričel slikati in rokovati z ostalimi udeleženci okrogle mize. V poziranju medijem je res mojster, sem pomislil. Pa tudi njegova improvizacija s katero je uspel pripravljeno vsebino o delovanju Združenih narodov prilagoditi temi, ki je bila predmet razprave na panelu, je bila odlična. Moral sem priznati, da se je dejansko odlično znašel. Krilatica o njemu, da se znajde v še tako kočljivi situaciji in da je zato naš »večni zunanji minister«, očitno drži, sem pomislil.

Tedaj, je minister že prišel do mene, me prijel za komolec in šepnil: »Sem bil dober, kaj?«. »Da, zares ste bili dobri in iznajdljivi.«, sem mu tokrat iskreno odgovoril. »Dobesedno sem zasenčil vse te priznane svetovne finančne strokovnjake. So se vsaj kaj naučili.«, je zadovoljivo zabrundal, ko sva zapuščala dvorano. 

Naenkrat se je zaustavil in se obrnil k meni rekoč, »No kaj pa je sedaj na programu?«. »Sedaj sledi uradno kosilo tu v tem poslovnem centru. Na kosilo nas vabi predsednik vlade in vaša gostiteljica ministrica«, sem mu odgovoril. »Aha!«, je tiho dejal. Ko sva se v množici počasi pomikala proti izhodnim vratom, mi je na moje veliko začudenje dejal, »Moram ti priznati, da nisem prav nič lačen. Ministrici bomo dejali, da bomo pojedli le glavno jed, nato pa moramo oditi.« V šoku sem odprl usta in ga nemo pogledal. Nisem jih še uspel zapreti, ko me je ponovno presenetil. Zopet se je zaustavil in me pogledal rekoč, »Pravzaprav se mi niti ne ljubi iti na kosilo. Dovolj bo, da v bifeju pred dvorano pojemo majhen sendvič, se zahvalimo ministrici in predsedniku vlade in gremo domov, kaj meniš?«. Nisem mu še uspel odgovoriti, da bi kaj takega bilo skrajno nevljudno in ponižujoče za gostitelje, ko je zopet dejal, »Oh veš kaj, tudi sendviča ne bi jedli. Lepo se bomo poslovili in se nato počasi odpeljemo na letališče. Saj nismo lačni, ne?« »Kaj pa vaša in moja soproga, ki sta na damskem programu?«, sem mu končno uspel odgovoriti. »Saj morata kmalu priti, če ne, jih pa pokličemo«, je odločno dejal.

Ko sva prišla iz dvorane, nas je ministrica že čakala. »Bi nekaj spili tukaj pred kosilom?«, je vljudno vprašala ministra. »Da, da z veseljem,« je odgovoril. »Ti pa med tem pojdi pogledat kje je moja soproga in naroči protokolu, da jo nemudoma pripeljejo sem«, mi je dejal. Ker nisem imel izbire, sem odšel in pričel iskati protokol.

Se nadaljuje…

 

Zaskrbljeni državljan 1