MINISTER RUMPEL PRIHAJA …19

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …19

 

 

                                         Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

                    IX.          POGLAVJE   Po Forumu 

 

Begal sem po kongresnemu centru in iskal nekoga iz državnega protokola. Dotlej je bil stalno njihov uslužbenec v bližini ministra, tokrat pa, kot za nalašč, ni bilo nikogar na spregled. Sem pa kmalu srečal ministrovo tiskovno predstavnico in vodjo sektorja ministrstva, ki sta obloženi z nakupovalnimi vrečami, tavali po centru.

»Veleposlanik, ali morda veste, kje se nahajajo naša vozila?«, sta me vprašali. Bil sem preveč začuden, da bi jima odgovoril. »Medtem ko je njihov šef nastopal na forumu, je bilo njegovo spremstvo v mestu na shopingu. Kaj takega!«, sem pomislil. »Iščem protokol, ker odhajamo«, sem jima dejal in ju pustil v negotovosti ter se odpravil na iskanje predstavnikov protokola.

Ko sem končno zagledal šefa protokola, kako razporeja sedežni red udeležencev svečanega kosila, sem ga v zadregi zaprosil, da prekinejo damski program in da čimprej pripeljejo ministrovo in mojo soprogo v kongresni center. Še bolj je bil začuden, ko sem ga še obvestil, da se bomo nato nemudoma odpeljali na letališče. »Gospod veleposlanik, povejte mi, ali je kaj narobe s programom ali je morda vašega gospoda ministra kaj spravilo v slabo voljo?«, me je že kar malo v strahu vprašal. »Ne, kje pa, minister je s programom in tretmanom zelo zadovoljen, le mudi se mu domov, kjer ga čakajo številne obveznosti. Saj sami dobro veste kako zelo so zaposleni zunanji ministri, še posebej naš, ki letos predseduje veliki mednarodne organizaciji«, sem ga skušal pomiriti. Kljub temu me je še vedno začudeno gledal in pričel telefonirati. Opravičil sem se mu za nenadno spremembo v programu in se vrnil k ministru.

Prispel sem  prav v trenutku, ko se je tudi njegova gostiteljica čudila, da mora minister Rumpel tako na hitro oditi. »Ali ne utegnete počakati vsaj uradnega kosila?« je vprašala. »Ne, nemudoma moram na letalo, ker imam neodložljive naloge takoj po prihodu domov«, jo je prepričeval minister in me vprašujoče pogledal. »Kje je moja soproga?« mi je nestrpno dejal. »Takoj se bo vrnila iz damskega programa.« sem mu odgovoril.

»Prav zares mi je žal, da nas morate tako nenadoma zapustiti in da se ne utegnete udeležiti uradnega kosila, ki ga v vašo čast prireja predsednik vlade«, je še naprej vztrajala ministrica. »Saj bi z velikim veseljem, toda obveznosti so obveznosti, saj sami dobro veste, kako smo razprodani zunanji ministri.«, ji je odgovoril minister in gledal naokoli.  »Škoda, da mi tega niste povedali že včeraj, saj bi se lahko danes s predsednikom vlade in z menoj srečali, na primer na delovnemu zajtrku, na katerem bi se lahko pogovorili o vsebinskih zadevah«, je nadaljevala ministrica. Minister je ob tem namrščil čelo, »No, zares mi je žal, ampak delo je pač na prvem mestu.« in se še naprej oziral naokoli.

Med tem sem zagledal obe soprogi, ki sta se nam približevali. Razveselil se jih tudi minister in nežno vprašal gospo ministrovo, kako se je imela na damskem programu. »Moram priznati, da so se organizatorji  zelo potrudili, da bi nama pripravili zanimiv program. Vendar se že od jutra počutim zelo slabo in imam hudo migreno.«, mu je potarnala. »Prav mučila sem se, ko so nas vlačili skozi muzeje in delavnice nakita firme Swarovski.«, je govorila. Minister pa je ni več poslušal, le na hitro se je poslovil od svoje gostiteljice in že smo se napotili proti vozilom, ki so nas čakala pred vhodom. »Še enkrat hvala za vaš trud.« je gospa ministrova zavpila predstavniku protokola, ki ju je spremljal na damskem programu.

Ko smo prispeli do avtomobilov, se je minister obrnil k meni, rekoč: »No, kam pa sedaj? Kam naš boš peljal?« »Prosim?« sem osuplo dejal, ker nisem bil povsem prepričan ali sem ga prav slišal. »Razumel sem, da se ti mudi, ker imaš še danes zvečer obveznosti doma«, sem mu odgovoril. »Raje povej, kam gremo sedaj, ko smo se končno rešili ministrice in predsednika vlade«, je nadaljeval. »Če ti kot veleposlanik nimaš nobenih idej, kam bi nas lahko peljal v tej mali deželici, pojdimo nazaj v hotel. Čas je, da nekaj pojemo in da se malo spočijemo«, je zmagoslavno zaključil in se ozrl na svoje spremstvo, ki mu je vdano prikimavalo.

Se nadaljuje…

 

Zaskrbljeni državljan 1