MINISTER RUMPEL PRIHAJA …20

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …20

 

 

                                                 Vir: karikaturist Aleš Pučnik

 

       IX.       POGLAVJE   Po Forumu (nadaljevanje)

 

Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Minister se je v nekaj trenutkih, medtem ko sva zapuščalo dvorano v kateri je potekal forum, trikrat premislil, kaj bi še počel v nadaljevanju obiska. Ni se oziral na pripravljen program s strani gostiteljev, niti ne na to, da bi se moral udeležiti uradnega kosila, ki ga je predsednik vlade prirejal njemu v čast. To pa še ni bilo vse. V avli kongresnega centra, kjer ga je pričakala njegova gostiteljica, se je med pogovorom z njo zopet premislil. Obrnil se je k meni in dejal, da je pravzaprav postal lačen in bi se želel vrniti na kosilo v hotel iz katerega smo se že odjavili. »Kaaj, nazaj v hotel?«, sem ga začudeno vprašal, »ministrici si se opravičil za udeležbo na uradnem kosilu, posvečenemu tebi v čas, z izgovorom, da se moraš nujno vrniti domov...« »Daj, nehaj se čuditi in naroči protokolu, da nas odpeljejo nazaj v hotel«, me je osorno prekinil.

Šokiran in z obnovljeno pekočo bolečino v želodcu, sem obvestil predstavnika protokola, da bi se želeli, pred odhodom, na kratko zaustaviti še v našem hotelu, ker se želita pred odhodom na letališče  gospa in gospod minister "umiti roke" (tako se namreč v diplomaciji izraziš, če moraš tja, kamor gre celo cesar peš). »Želite nazaj v hotel?«, se je začudil. Opazil je moje nelagodje, zato je pomirjujoče dodal: »Seveda, seveda, kakor gospod minister želi. Pa se še na kratko zaustavimo v hotelu.«

Med tem je za nami na vhod kongresnega centra prišla še ministrica in nam prijazno pomahala v slovo, minister ji je odzdravljal s širokim nasmehom. »Še enkrat hvala za izjemno uspešen obisk in za prijazno gostoljubje, ki ste nam ga nudili.«, ji je zavpil. »Tudi jaz se vam lepo zahvaljujem.«, je pristavila ministrova soproga, »Damski program je bil zelo zanimiv in dobro organiziram.« je še dodala. Ministrica se je le smehljala in si je verjetno »ta svoje« mislila o nas.

»No vidiš, kako je ministrica zadovoljna, da se nas je rešila,« mi je zmagoslavno navrgel minister, »tvoje sekiranje in vztrajanje, da moramo ostati na uradnem kosilu, je bilo povsem odveč.« Nisem mu odgovoril, ker se mi več dalo prerekati z njim in mu soliti pamet, kaj je vljudno do gostiteljev in kaj ne.

Hitro smo se vkrcali v avtomobile in se odpeljali. Med vožnjo do hotela, sem še vedno v šoku premišljeval, kako se bom znašel v novi in povsem nepredvidljivi situaciji. »Minister je svoji gostiteljici dejal, da ne more ostati na kosilu, ker se mu mudi domov. Sedaj pa želi obedovati in se spočiti v hotelu. Kaj si bodo gostitelji mislili o nas? Minister dobro ve, da protokol sproti poroča ministrici in predsedniku vlade o tem kje smo in kaj počnemo. Prav gotovo že vesta, da se nismo odpeljali na letališče, ampak in da se vračamo v hotel. Upam, da nam niso preveč zamerili, ker bi morali po programu ostati na uradnem kosilu. Kakšna blamaža!«, sem med vožnjo razburjeno jamral soprogi.

Molče in potrpežljivo me je poslušala, nato pa mi se mi je nasmehnila in mirno dejala, »samega sebe boš pojedel od skrbi in sekiranja. Če je to ministrova želja, ne moreva napraviti nič, le potrpeti morava, da cirkus mine in da odide domov.« Te nič kaj tolažilne besede me seveda niso pomirile. Še naprej sem razmišljal, kaj si bodo gostitelji mislili o nas. Za vtis, ki ga bo pustil minister, mi je že med obiskom postalo vseeno. Sprijaznil sem se, da bodo imeli marsikaj za povedati o njegovi oliki in diplomatski etiki. Bolj me je bilo sram zase in za mojo državo, ki sem jo predstavljal v tej mali državici. »Kako bom ob naslednjem srečanju pogledal v oči ministrici ali pa predsedniku vlade?«, sem zavzdihnil.

Med vožnjo sem se spomnil, da sem za vsak slučaj rezerviral sobo v hotelu in to do konca dneva. Ob tej misli mi je kar malo odleglo. To sem iz previdnosti napravil na svojo roko, ne glede na to, da so mi iz ministrovega kabineta zatrjevali, da sta minister in gospa ministrova tako skromna, da se bosta po zajtrku spakirala in da se po udeležbi na forumu ne bosta več vračala v hotel. »Vsaj sobo bomo imeli«, sem olajšano pripomnil soprogi. »Moram te pohvaliti, da si predvidel možnost, da se bo minister premislil in da se bo želel vrniti v hotel,«  mi je odgovorila. »Upam le, da se ne bo domislil še kaj drugega, kar ni v programu.«, je še dodala.

Poznavajoč ministra, sem bil prepričan, da s tem ne bo konec »dogodivščin«, ki jih bomo prisiljeni preživljati z njim in z njegovo soprogo. »To upam tudi jaz, vendar pri njemu nikoli ne veš, kaj ga bo pičilo naslednji trenutek.« sem ji zaskrbljeno odgovoril. »Ne kliči vraga.« se je pošalila, kot da bi me želela nekoliko sprostiti. Meni pa ni bilo do šale. Še naprej sem premišljeval, kaj bi si minister še utegnil izmisliti, ko prispemo v hotel. Kaj bo še zahteval?

»Boš videla, ko se bomo vrnili v hotel, ministrskemu paru ne bo dovolj soba, ampak bosta zahtevala nazaj svoj apartma.« sem dejal soprogi. »Ne verjamem, saj sta seznanjena, da smo se odjavili, ko smo odšli iz hotela. Toliko pa tudi nista …, no … zahtevna.« je dejala. »Bojim se, da sta.«, sem odgovoril. «Precej dobro poznam ministra in vem, da ga je zelo težko zadovoljiti, ker ima o sebi neizmerno visoko mnenje.«, sem ji odgovoril. »Enako velja za soprogo.«

In nisem se motil...

Se nadaljuje …

 

Zaskrbljeni državljan 1