MINISTER RUMPEL PRIHAJA …21

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …21 

 

  

 

                                               VIR: Karikaturist Aleš Pučnik

                                  XI.   POGLAVJE   Zopet v hotelu

Ko smo prispeli do hotela in izstopili iz vozil, sem dejal ministru. »Grem do direktorja, da mu izrazim našo željo, da bi preden odidemo na letališče, nekaj malega pojedli«, sem mu dejal. »Najprej gremo nazaj v sobe, da se malo razkomodimo«, je dejal, se obrnil in se napotil proti vhodnim vratom hotela. Pohitel sem za njim in ga zaustavil. »Minister, prosim, če malo počakaš. Še preden smo se odjavili iz hotela, sem za vsak slučaj rezerviral apartma za vaju s soprogo za ves dan«, sem dejal. »Vendar sedaj ne bosta imela kraljevega apartmaja, ampak prinčevega, ki je drugi najuglednejši. V kraljevega se je že namestila predsednica baltske države, ki bo sodelovala na popoldanskem delu foruma«. »Kaj ne bova imela istega, najboljšega?«, je zarohnel s povišanim tonom, »kdo pa je ona, da se ji izkazuje taka čast«. »Minister, saj je predsednica države«, sem odgovoril. »Pa kaj potem«, mi je osorno zabrusil. »Midva s soprogo zasluživa najboljšo namestitev. Ali ne draga?« »No, daj pomiri se ljubček«, ga je pričela potrpežljivo miriti gospa ministrova, ga prijela pod roko in ga odpeljala v notranjost hotela. »Pojdiva, se bova pač zadovoljila s tem, kar je rezerviral veleposlanik.«  

Tokrat se je varnostnik le pravočasno spomnil in obložen z njuno prtljago, stekel za njima. Osupel sem obstal. Namesto, da bi mi bil minister hvaležen za uvidevnost do njega in njegove soproge, ker sem za vsak slučaj, ne glede na navodila njegovega kabineta, rezerviral apartma do večera, se je pričel zmrdovati, ker se ne more vrniti v kraljevi apartma.

»Na WC bo lahko šel tudi v drugem najrazkošnejšem apartmaju«, sem dejal na glas, na veliko začudenje ministrovega spremstva, ki je stalo ob meni. Zaznal sem njihove začudene poglede, ker sem si drznil izreči kritične besede o njihovemu šefu. Šef kabineta je zgrožen ob moji pripombi, nekaj zašepetal na uho predstavnici za tisk. Ta mu je prikimala in se ironično nasmehnila. »Ali mislite, da si naš minister ne zasluži najvišjega protokolarnega tretmaja?«, me je zajedljivo vprašala in mi pri tem namenila kritičen pogled. Nisem ji odgovoril, saj je dovolj dobro slišala, kaj sem poprej dejal o njenemu šefu. Niti se mi zdelo potrebno, da bi še njej razlagal vzroka, zakaj se bo moral ministrski par zadovoljiti s tem kar je v hotelu še na voljo.  

 »Pa pojdimo v hotel še mi«, sem dejal ostalim, da bi prekinil mučno tišino, ki je zavladala po besedah predstavnice za tisk. Obrnil sem se še k  šefu domačega protokola, ki je začudeno stal ob meni. »Predvidevam, da bomo kmalu odšli na letališče«, sem mu dejal. »Minister naj se kar odpočije«, je potrpežljivo odgovoril, »mi smo tu zato, da ga počakamo in ga nato odpeljemo na letališče«. Zahvalil sem se mu za njegovo uvidevnost ter se s spremstvom vred odpravil v notranjost hotela. Poiskali smo enega izmed razkošnih salonov, se namestili v udobne fotelje in čakali ministrski par. Ministra in soproge pa ni bilo od nikoder.

Med tem si je spremstvo že naročalo pijačo. Seveda nobeden od njih ni pomislil, da bi moral naročeno pijačo tudi plačati. Nismo bili več hotelski gosti, da bi nam gostitelj poravnal vse, kar bi si zaželeli. Seveda vrli Rumplovi sodelavci niso imeli namena trošiti svojih dnevnic. Nekateri niti niso imeli lokalne valute. Drugi pa so jo zapravili na nakupih v trgovinah med dopoldanskim delom foruma, ko je nastopal tudi minister. Kljub temu so veselo pili in se sproščeno pogovarjali. Ni jih zanimalo kaj delata minister in njegova soproga, čeprav jih že nekaj časa ni bilo na spregled. Ko je preteklo nekaj časa, sem poklical natakarja in mu poravnal račun. Seveda se mi ni od vrlih diplomatov nihče zahvalil, kar sem tudi pričakoval.

Čez nekaj časa se je pojavil  šef protokola in me vljudno povprašal, če že vem, kdaj namerava minister oditi na letališče. »Še ne gospod.«, sem že malo v zadregi odgovoril, »prepričan sem, da bosta s soprogo vsak čas prišla in da bomo lahko takoj za tem odpotovali«. Šef protokola me je le vprašujoče pogledal ter me vljudno pozdravil in odšel.

»Prosim pojdite in potrkajte na vrata apartmaja, kjer sta minister in soproga, ter ju vprašajte, kdaj bosta pripravljena za odhod. Verjetno sta si v tem času že uspela umiti roke«, sem časa dejal šefu kabineta. »Ne, tega ne morem, minister nima rad, da se ga moti, ko počiva«, mi je na kratko odgovoril. »Pa saj ni šel počivati, dejal je, da se mu modi domov, sem vztrajal«. »Oh, veleposlanik, vi ne poznate našega ministra,», se je zasmejal na glas, »vi mislite, da se mu mudi domov. Kje pa! Danes nima nobenih obveznosti, zato ga še nekaj časa ne pričakujte. Ne bo ga kmalu  iz apartmaja. Verjetno si je privoščil en kozarček viskija in sedaj veselo drema.«.

Zopet sem bi presenečen. »Kaj pa si bodo mislili gostitelji o nas, še posebej ministrica?», sem mu odvrnil. »Minister se ji je opravičil za udeležbo na kosilu, ki ga je želel njemu v čast prirediti predsednik vlade. Kot razlog za njegov nenadni odhod je navedel, da se mora nujno vrniti domov, sedaj pa počiva v hotelu.«. »Dajte no, veleposlanik«, se je še naprej nasmihal šef kabineta z njim pa še ostalo spremstvo, »to je bil izgovor, ki si ga je izmislil minister, da se je izognil uradnemu kosilu. Takih formalnih diplomatskih kosil prav nič ne mara«.

Čeprav sem bil prepričan, da lahko marsikaj pričakujem od ministra Rumpla, me je tudi tokrat močno presenetil. Še posebej sem bil presenečen nad tem, kaj si dovoli. Očitno se na obiskih v tujini pogostokrat obnaša kot danes, sem pomislil. Njegovo spremstvo ga očitno že dobro pozna.

Se nadaljuje…

 

Zaskrbljeni državljan 1