MINISTER RUMPEL PRIHAJA …22

                        MINISTER RUMPEL PRIHAJA …22

                             Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

                    XI.   POGLAVJE   Zopet v hotelu (nadaljevanje) 

 

Nenadoma je moje misli prekinilo zvonjenje mobilnega telefona šefa kabineta. »Da, seveda, takoj, da, da, da...« je pričel odgovarjati. Po njegovem prijaznem in jecljajočem glasu sem ugotovil, da ga je klical minister. »Ni problema gospod minister, takoj bom naročil veleposlaniku.«, je zaključil pogovor, se obrnil k meni in mi posredoval naročilo ministra, da naj po možnosti čim prej zanj in za soprogo organiziram kosilo. Ministrova nova želja, bolje rečeno ukaz, me tokrat ni več presenetila. »Bom poskušal urediti«, sem odgovoril in odšel.

Poiskal sem glavnega managerja hotela, ki sem ga spoznal prejšnji dan. »Oprostite gospod direktor«, sem mu vljudno dejal. »Dovolite mi, da vam izrazim še eno željo našega ministra. S soprogo si želita, preden odpotujeta na letališče, nekaj skromnega pojesti. Se pa jima zelo mudi. Ali bi se jima mogoče dalo na hitro pripraviti nekaj malega?«. »Seveda, bom videl, kaj se da narediti«, je prijazno odgovoril in me peljal do vodje strežbe.

Ta je pričel zmigovati z glavo, ker so bile hotelske kapacitete povsem zasedene, bilo je pozno popoldne, vse razpoložljive obednice pa so že pripravljali za večerjo. Naposled je na prigovarjanje managerja, malo nejevoljno obljubil, da bo zadovoljil željam ministrskega para in da bo že našel način, da jima pripravijo hitro popoldansko kosilo.

Oddahnil sem se, se jima lepo zahvalil in takoj pohitel do predstavnika protokola, ki je čakal pri limuzinah pred hotelom. Malo v zadregi sem mu prenesel najnovejšo ministrovo željo. Tudi tokrat je spremembo v programu zelo vljudno sprejel rekoč, »Dobro, bomo počakali, da bo minister še nekaj pojedel in se šele nato odpeljemo na letališče«.

Ko sem se pomirjen vrnil v hotel k spremstvu, me je čakalo novo presenečenje. K meni je stopil šef kabineta. »Veleposlanik, moram vam povedati, da smo tudi vsi ostali vedno bolj lačni«, mi je vljudno dejal in me proseče gledal. »Verjetno bi se dalo urediti tudi kosilo za nas. Od zajtrka nismo jedli, lačni pa ne moremo na pot«. Čeprav me s to prošnji ni kaj posebej razveselil, sem ponovno odšel do glavnega managerja in še enkrat opravil vso proceduro. Na srečo so bili v hotelu in na protokolu še vedno tako prijazni in strpni do naših želja, da so uslišali še to našo prošnjo.

Medtem, ko je med mojim skakanjem po hotelu spremstvo zdolgočaseno sedelo in čakalo ministra, sem si z glavnim managerjem hotela ogledal manjšo obednico, v kateri naj bi pripravili mizo za nas. Ko me je zagledal šef strežbe, ki je pregledoval pogrinjke, me je povprašal, »Kakšen meni pa bi minister želel?«. Nisem vedel odgovora, zato sem mu dejal, da naš minister ni prav nič zahteven in se bo gotovo zadovoljil s hitro pripravljenim in skromnim obrokom. Ob teh besedah mi je bilo precej neprijetno, ker sem se zavedal, da sem izrekel nekaj v česar ne verjamem preveč, bolj v nasprotno. Kljub temu sem le upal, da se nisem preveč motil.

 

 

XII.       POGLAVJE   Nenačrtovano kosilo

 

Pomirjen, ker bo ministrova želja izpolnjena in bo prigrizek zanj in za soprogo pravočasno pripravljen, sem se vrnil v salon v katerem je posedalo spremstvo. »Gospod veleposlanik, ali ste uspeli urediti, da bomo lahko še mi dobili nekaj za pod zob?«, je dejal. Pokimal sem mu. »Bo pa bolj skromen prigrizek, tako kot si to želi minister.«, sem mu odvrnil. Ministra in soproge pa še vedno ni bilo na spregled.

Minilo je že več kot dve uri odkar sta se umaknila v apartma. Potrpežljivo sem sedel v udoben fotelj in pričel listati hotelske brošure. Šele sedaj sem spoznal v kakšnem luksuznem hotelu so nas nastanili gostitelji. Cene apartmajev pa tudi sob so bile neverjetno visoke, nedosegljive za običajne turiste. To je veljalo tudi za cenik hrane in pijače. Medtem si je spremstvo  naročalo in naročalo vse vrste pijač, ki so jim prišle na misel in se veselo zabavalo.

Naenkrat je šef kabineta poskočil in nervozno iskal svoj mobitel. »Da…da…da gospod minister, že grem.«, je zajecljal, se hitro dvignil in brez besed odvihral iz sobe.

Se nadaljuje …

 

Zaskrbljeni državljan 1