MINISTER RUMPEL PRIHAJA …23

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …23

 

                                               Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

 

XI. POGLAVJE   Nenačrtovano kosilo (nadaljevanje)  

 

Kmalu nato sem zaslišal glasove, ki so se hitro bližali. Takoj sem prepoznal ministrov rohneči glas. Očitno je nekaj na glas razlagal šefu kabineta. Kmalu nato sta se pojavila v salonu, kjer smo ga čakali. »No, ali bo kaj?«, mi je v pozdrav dejal minister, medtem ko ga je natakar vljudno vprašal, če bo kaj pil in ga potrpežljivo čakal, da bo naročil pijačo. »Kmalu bo«, sem mu odgovoril, »samo še do konca pripravijo mizo za kosilo. »Najboljši organizator pa nisi«, je ironično pripomnil, »še za skromno kosilce se ne znaš na hitro dogovoriti. Gremo kar v sobo, kjer bo kosilo je dejal« ne meneč se za natakarja. »Saj bo gospod minister kasneje naročil pijačo, gospod natakar.« sem mu dejal in ministra peljal v manjšo sobo, kjer so še pripravljali mizo za naše pozno kosilo.

Minister je takoj sedel za mizo. Natakarji so ga začudeno pogledali. Verjetno se jim je pripetilo prvič, da tako pomemben gost sede za še ne dokončno pripravljeno mizo. »No, kar dokončajte«, jim je dejal, »med tem pa mi hitro prinesite jedilno karto, da bom izbral kosilo«. Eden od natakarjev je skočil v sosednjo sobo in mu jo vljudno izročil, ostali pa so dokončali pripravo mize za obed.

Med tem se je okoli mize zbralo že celotno spremstvo. Kmalu je prišla še gospa ministrova. Pričela se je dolga razprava, kaj bo kdo naročil. Vsak je želel nekaj posebnega, nekaj originalnega, domačega, kar bi najbolj zadostilo njegovemu okusu. Končno so le uspeli izbrati jedi in jih naročiti. Vsak si je izmisli nekaj drugega. To pa ne bo skromen prigrizek, za katerega sem zaprosil vodstvo hotela, sem pomislil, to bo pravcato razkošno kosilo. Da bodo vse te različne jedi skuhali, pripravili in prinesli na mizo bo trajalo kar precej časa. Kdaj bomo sploh lahko odšli? 

»Pri taki plači bi si pa že lahko kupil kakšno boljšo kravato«, je moje misli prekinil minister. »To, ki jo nosiš, si prejel v dar od predsedujoče države Evropski uniji, ne?«. »Da, res je«, sem odgovoril, »vendar je zelo lepa in jo rad nosim«. »Daj no, čim večje plače vam damo veleposlanikom, bolj ste škrti. Prav bi bilo, da bi vam jih znižali, pa še v državnem proračunu bi prihranili na vaš račun«, se je porogljivo zasmejal. Očitno se mu je zdela njegova domislica zelo duhovita. »Minister, saj si še pred kratkim bil tudi ti veleposlanik in veš, da nimamo pretirano visokih dohodkov«, sem mu, ne glede na njegovo draženje, mirno odgovoril.

Spomnil sem se, da je po razkritju medijev, postala javna tajna, da je kot veleposlanik živel veliko bolj potratno, kot drugi njegovi "običajni" kolegi, med katere sem spadal tudi jaz. Kot bivši zunanji minister si je na veleposlaniškem mestu poleg višje plače, privoščil potratno zapravljanje denarja za reprezentanco, razkošno rezidenco in često prihajanje na strankarske dogodke v domovino na državne stroške.

»Tak si kot moj državni sekretar«, je prekinil tok mojih misli. »Dan za dnem je nosil je kravato, ki mu jo je podaril veleposlanik predsedujoče države unije pri nas. Niti pomislil ni, da bi jo nesel v čistilnico, najbrž mu je bilo škoda denarja za čiščenje. Od stalne uporabe je zbledela in postala še zaflekana. Ob tem jo je tudi toliko ogulil, da tega nisem mogel več gledati in trpeti od sramu pred tujci. Na kolegij sem mu prinesel eno od svojih kravat in mu naročil, da si jo takoj zaveže okoli vratu. No ni imel le umazane in dotrajane kravate, tudi sicer ne bi mogel trditi, da je vedno brezhibno urejen, čeprav bi se za tak položaj spodobilo, da bi bil stalno eleganten in dostojno oblečen.« Vso spremstvo mu je prikimavalo, se muzalo in smejalo.

Da so mu prikimavali ob vsem kar je govoril, me ni presenečalo. Muzanje in nasmihanje, pa mi je dalo vedeti, da to ni le papagajsko prikimavanje strogemu šefu, ki ne trpi ugovorov ampak, da so tokrat pri ministrovem šaljivem opisovanju svojega državnega sekretarja, iskreno uživali. Očitno državni sekretar ni preveč priljubljen pri uslužbencih ministrstva, sem pomislil. »Ali ni tako?«, je nadaljeval minister in pogledal proti šefu kabineta. »Da, da seveda gospod minister«, je hitel prikimavati in se ob tem še naprej nasmihal. »Ne boste rekli, da pretiravam in da državni sekretar hodi urejen v službo«, ni odnehal minister in še naprej na račun državnega sekretarja, zabaval svoje spremstvo. No, meni ni bilo do zabave. Pomišljal sem, kaj si o ministru, pa tudi o nas, mislijo gostitelji. Izognili smo se uradnemu kosilu, sedaj pa bomo izdatno obedovali v hotelu. 

Ker me opravljanje in opisovanje o urejenosti državnega sekretarja ni zanimalo, sem se opravičil in zapustil omizje. Poiskal sem šefa strežbe ter ga povprašal za račun. »Da, takoj ga bom prinesel.«, mi je odgovoril in odšel. Ni trajalo dolgo, ko se je vrnil skupaj s predstavnikom protokola. »Gospod veleposlanik, je že vse poravnano.«, mi je dejal. Zopet me je presenetila njihova gostoljubnost. »V imenu ministra se vam najlepše zahvaljujem za vašo prijaznost, toda to nenačrtovano kosilo smo se izmislili mi, zato ga želimo tudi sami poravnati.«, sem vztrajal. »Ne, ne, v naši državi ste naši gosti,« mi je odločno odgovoril predstavnik protokola, »ne moremo si dovoliti, da bi naši gosti pri nas plačevali obede«. Še naprej sem vztrajal, vendar brez uspeha.

Ko sem ugotovil, da ne bom mogel ničesar spremeniti, sem se še enkrat lepo zahvalil v imenu ministra in vseh ostalih ter se vrnil k mizi.

Se nadaljuje…

 

Zaskrbljeni državljan 1