ZPPKŽ

 

Najprej bi se želel opravičiti obiskovalcem mojega bloga, ki so čakali nadaljevanje tragikomične nadaljevanke o novih prigodah ministra Rumpla. Toda tokrat sem  moral napisati še moje mnenje o referenduma o ZPPKŽ, ki bo že to nedeljo. Nadaljevanje o ministru Rumplu sledi v nedeljo. 

ZPPKŽ

 

                                                                     Vir: Demokracija

V Sloveniji razprave o evtanaziji oziroma pomoči pri prostovoljnem končanju življenja dolgo niso našle pravega mesta, ne v javnosti ne v politiki. Pozivi posameznikov in civilne družbe oblastem, naj zakonsko uredijo to možnost, niso bili uslišani, saj so se tej temi izogibale ne glede na to, ali je bila na oblasti levica ali desnica. Tudi tragična pričevanja bolnikov, ki so si ob hudem trpljenju želeli imeti takšno izbiro, niso prinesla ključnega premika. Nekateri, predvsem tisti, ki so imeli dovolj sredstev, so jo bili prisiljeni poiskati v tujini. V javnost pa so kljub temu prihajala tudi pričevanja o hudih izkušnjah sorodnikov, ki so bili priča hudemu trpljenju bližnjih pred smrtjo.

Je pa javnost sčasoma postajala spremembam, s katerimi bi v Sloveniji uzakonili možnost pomoči končanju življenja, vedno bolj naklonjena. Tudi ankete javnega mnenja so kazale, da je družba vedno bolj pripravljena na pogovor o tej izbiri trpečih bolnikov.

Pravi zagon pa je pobuda doživela po šokantnem pismu znanega zgodovinarja in doktorja znanosti dr. Janka Pleterskega poslancem v parlamentu. V njem je opisal svoje neizmerno trpljenje, ki ga je prestajal ob koncu svojega življenja v domu za starejše občane v Ljubljani. V pismu se je med drugim zavzemal, da  bi bilo v Sloveniji potrebno dovoliti evtanazijo, vendar jo je potrebno rešiti sistemsko, torej z zakonom. Njegova žalostna zgodba je spodbudila civilno družbo, konkretno združenje Srebrno nit – združenje za dostojno starost, da je na čelu z njegovim sinom Andrejem Pleterskim pričela pripravljati osnutek zakona (ZPPKŽ), ki naj bi na smrt bolnim in hudo trpečim ljudem omogočil, da se odločijo za prostovoljno dokončanje svojega življenja.

Poglobljena državljanska razprava o zakonu je nato trajala skoraj šest let. Pobuda je seveda naletela na hud odpor dela desno usmerjene javnosti in cerkve.

Zakonskim spremembam, ki so jih predlagali v Srebrni niti, so vseskozi ostro nasprotovali v zdravniških vrstah. Izpostavljali so, da vloga, ki je pri tem odmerjena zdravnikom, ni sprejemljiva. Omenjali so tudi možnost ugovora vesti. »Izvajanje te storitve je v nasprotju s poslanstvom zdravnika«, je ugotavljala predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović. »Da nasprotujejo aktivnemu ubijanju bolnika in v zameno ponujajo dobro dostopno paliativno oskrbo, s katero lahko pomagajo trpečemu«, je izpostavil predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina.

V javno razpravo se je zelo aktivno vključila tudi Cerkev. Škofi so se zgražali nad možnostjo posameznika, »da posega v svoje življenje, ki je sveta stvar, saj nihče nima pravice poseči v svojo usodo, ki je v božjih rokah«, pobudnike pa so zmerjali z brezbožnimi morilci.

Predstavniki Srebrne niti so po končani razpravi dokaj hitro zbrali več kot 5500 podpisov volivcev in osnutek zakona, ki so ga pripravljali kar nekaj let, vložili v parlamentarno proceduro. Državni zbor pa ga je z veliko večino zavrnil z argumentacijo, da morajo o tako pomembnemu sociološkemu, medicinskemu in etičnemu vprašanju odločati državljani na referendumu.

Tako je prišlo lansko leto do posvetovalnega referenduma o ZPPKŽ, na katerem je 54,82 odstotka volivcev glasovalo ZA, PROTI pa jih je bilo 45,19 odstotkov.

Desnica in še posebej katoliška cerkev, ki sta bili močno razočarani nad dokaj zanesljivo zmago zagovornikov PPKŽ, se nista nikakor mogli sprijaznili z izidom.

Nemudoma sta angažirali znanega krščanskega aktivista in populističnega borca »za tradicionalne vrednote« Aleša Primca, da je, tokrat z novo partnerko Mileno Miklavčič (ki je nadomestila prejšnjo Metko Zevnik), pričel kampanjo za zakonodajni referendum proti omenjenemu zakonu. S svojo skupino »borcev za otroke in družino« je napadel vse tiste, ki želijo uzakoniti »zastrupljanje nedolžnih nebogljenih bolnikov in starejših«. Golobovi vladi pa je očital, »da želi izvesti zdravstveno in pokojninsko reformo, na račun smrti bolnikov, ker bo na ta način zmanjšati stroške za zdravstvo in pokojnine.« S tako sprevrženo in izkrivljeno kampanjo mu sprva zbiranje podpisov ni uspevalo.  Niti pomoč SDS, NSi in SLS ni kaj dosti pomagala. Zato mu je priskočila na pomoč še rimsko katoliška cerkev, ki ni želela zamuditi nobene prilike, da zaustavi sprejem ZPPKŽ. Ko podpisovanje še vedno ni šlo po načrtih, je bi odločilen javni poziv škofov vernikom k podpisovanju zahteve za referendum, ki so ga »na terenu« na nedeljskih mašah izvajali župniki in silili vernike k podpisovanju. Angažiral se je celo sam presvetli nadškof Zore, ki je javno kazal podobo glasovnice z obkroženih PROTI.

Plakati, svete podobice, plačane propagandne objave v medijih, obljuba brezplačnega prevoza na volišča so le pomagali Primčevi skupini, da ji je končno uspelo zbrati dovolj podpisov za sklic referenduma, ki bo že to nedeljo.  

Kljub vsej propagandi in zapravljenega denarja s strani nasprotnikov, pa zadnje raziskave javnega mnenja kažejo na to, da bodo volivci v nedeljo večinsko podprli zakon (Mediana - uveljavitev zakona naj bi podprlo 59,9 odstotka vprašanih, 28,6 odstotka pa naj bi jih glasovalo proti; Ninamedija – za uveljavitev zakona naj bi bilo 54,3 odstotka vprašanih, medtem ko naj bi jih 30,6 odstotka uveljavitvi zakona nasprotovali).

 

Menim, da pri odločanju za PPKŽ ne gre zgolj za rešitev trpečega, ki ne more več prenašati neznanskih bolečin in ki zaradi njih želi končati svoje življenje, temveč gre za mnogo več. Med drugim tudi za izgubo dostojanstva in trpljenje zaradi kompleksnih psihofizičnih deficitov, ki jih prinaša napredovana bolezen.

Prepričan sem, da je temeljna človekova pravica, da sam odloča o svoji usodi. Zato mora biti vsakemu posamezniku zagotovljena avtonomija kaj razume kot dostojno smrt in kdaj se odloči zanjo. Zdravniki in »zdravniška etika« ne morejo in ne smejo posegati v voljo posameznika. Še manj pa Cerkev, ki je (na srečo) pri nas še vedno ločena od države. Zato cerkvene dogme ne morejo in ne smejo vplivati na razpravo o ZPPKŽ, ki bo veljal za vse državljane. Pri razpravi o prostovoljnem končanju življenja pa gre tudi za vprašanje razmerja med avtonomijo človeka oz. pacienta in pokroviteljstvom zdravstvenih delavcev in pokroviteljskim vmešavanjem Cerkve. Gre za razpravo o razmerju med pravico do dostojanstva ter etičnimi standardi kot obliko preprečevanja zlorabe pokroviteljstva. Trpljenje ljudi pa ni samo bolečina, je mnogo več.

Zdravstveni delavci, zlasti zdravniki in medicinske sestre, se bodo morali končno sprijazniti z dejstvom, da so dolžni pomagati posamezniku tudi, ko želi umreti. Ob tem morajo upoštevati pacientovo avtonomijo nad katero njihova zdravniška etika ne more biti. Zato menim, da naj, ob vse večji izobraženosti in zdravstveni pismenosti pacientov, zdravstveni delavci ponovno razmislijo o svojih etičnih kodeksih in jih prilagodijo stanju razvoja družbe danes. Seveda se ob taki pomoči pojavljajo nekatera tveganja, vendar jih bo ustrezna formulacija zakona in izvedbenih aktov, ki sledijo omejevala oz. celo preprečevala.

Zdravstvena stroka bo zato slej ko prej morala sprejeti, da lahko ljudje sami odločajo o končanju svojega življenja. Tisti zdravniki, ki pa tega ne želijo sprejeti, pa lahko uveljavljajo ugovor vesti.

O Cerkvi in njenih etičnih načelih pa ni vredno izgubljati besed. Kažejo jih že več kot 2000 let. Pri njej gre, kot običajno, za izprijeno dvojno moralo, s katero nam nevernim očita, da smo morilci, ker hočemo imeti pravico do izbire dostojnega končanja življenja v primeru, da bomo tako neskončno trpeli, da si bomo želeli zapustiti ta svet. Tistim, ki tega ne bodo želeli, jim seveda te pravice ne bo treba izkoristiti.

Cerkev, raje se lotite drugih perečih problemov sodobne družbe, kot so samomori, revščina mladih in starih, obupanih, odpisanih, ki životarijo na robu družbe. Lotite pa se predvsem vaših problemov, kot je pedofilija, afere ala Rupnik itd. Imate veliko za postoriti. Pustite politiko ob strani, nas državljane pa pustite pri miru.

Ali boste zmogli kaj takega? Ne verjamem!

 

Zaskrbljeni državljan 1