MINISTER RUMPEL PRIHAJA …24

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …24

 

                                                    Karikaturist Aleš Pučnik

 

XII.              POGLAVJE   Nenačrtovano kosilo (nadaljevanje 2) 

 

Čeprav sem vztrajal, da bom poravnal nenapovedano kosilo, ki si ga je nenadoma zamislil minister, sem kmalu ugotovil, da kaj takega gostitelji nikakor ne bodo dopustili. Ko sem se z njimi »kregal« za plačilo, sem bil zaradi njihove prijaznosti, kar malo v zadregi. Minister se je sproti izmišljeval vsemogoče, oni pa so mu vedno znova ustregli in povrhu gostili še vse ostale, vključno z menoj, mojo soprogo in mojim prijateljem, sodelavcem in veleposlaništva, ki je vozil naš avto. Tudi tokrat, čeprav je šlo za privatno kosilo, bolje rečeno zgodnjo večerjo.

»Ni govora gospod veleposlanik,« je še enkrat dejal predstavnik protokola. »Minister in vsi ostali ste naši gosti, zato vas prosim, da ne skrbite za plačilo. Če si bo gospod minister zažel še kaj, mi prosim takoj sporočite.«

Ker sem uvidel, da ne bilo več vljudno, če bi vztrajal pri plačilu, sem se mu v imenu ministra in vseh ostalih, še enkrat lepo zahvalil. Ter se napotil nazaj k ministrskem paru in spremstvu.

Že med potjo, sem se odločil, da ministru ne bom povedal vsega, kar je dejal predstavnik protokola. Če bo izvedel, da mu bodo še naprej izpolnjevali vsako željo, si bo prav gotovo izmislil še kaj. Idej, kaj bi želel še početi, je bil poln. Časa, da je lahko zavlačeval z odhodom domov, pa je imel očitno tudi dovolj.

Še dobro, da ga je na letališču čakalo letalo, sicer bi si mogoče domislil, da bo ostal do večera ali pa celo do naslednjega dne. Očitno ga ni motilo niti dejstvo, da čakanje privatno najetega letala ni poceni, ker smo imeli glede na program, že več kot štiriurno zamudo. Do odhoda na letališče pa se bo še povečevala. Upal sem le, da je nekdo iz spremstva obvestil pilota o zamudi. Po dolžnosti bi to moral storiti vodja ministrovega kabineta, ki pa je že večkrat med obiskom dokazal, kako nezanesljiv je pri opravljanju svojih nalog.

Ko sem prispel v salon, v katerem so se očitno vsi prešerno zabavali, me je zdramil glas ministra. »Ja, kam si jo pa popihal?«, mi je zaklical. »Mi se bomo sedaj, ker smo že pojedli, odpravili proti domu. Sam si kriv, če boš ob tako obloženi mizi, ostal lačen«, se je nato še pošalil na moj račun. »Šel sem poravnat račun«, sem odgovoril. »Vendar so bili gostitelji tako prijazni, da niso želeli mojega plačila in so nas tudi tokrat počastili s kosilom, čeprav je bilo nenačrtovano.« »Si jo pa res poceni odnesel.«, se je zasmejal minister, »upal sem, da nas boš glede na veliko plačo, ki jo prejemaš od naše države, počastil ti in ne boš dopustil gostiteljem, da plačajo še to, kar smo se izmislili.« Ostali pa so se veselo muzali in me gledali, kako bom reagiral na ministrovo pikro pripombo.

Prezrl sem njegovo zbadljivko in mu odgovoril, »Minister, predlagam, da se jim ob odhodu za izkazano gostoljubje, posebej zahvališ, res so neverjetno prijazni do tebe in do tvoje soproge.« » Zakaj neki. Meni se zdi njihovo ravnanje nekaj povsem običajnega.«, mi je odgovoril v že rahlo nejevoljnem in nestrpnem tonu in vstal od mize. Moj nasvet mu očitno ni bil preveč pogodu.

»Res je napočil čas je, da odidemo iz te majhne državice, še prej pa morava s soprogo nazaj v sobo. Ali ne ljubica?«, ji je dejal s sladkim glasom in ne da bi jo počakal, na hitro odšel iz sobe. Gospa ministrova pa je ubogljivo odvihrala za njim.

Šokiran sem obstal. Njegovih presenečenj očitno še ni bilo konca. »Kaj, še v sobo mora?« sem začudeno vprašal vodjo kabineta. »Ali je nemara tam kaj pozabil, morda njegova soproga?« Vodja kabineta pa me niti ni pogledal, le skomignil je z rameni in se naprej pogovarjal z ostalim spremstvom.

Hitro sem odšel in poiskal predstavniku protokola in generalnega managerju hotela, ki sta že stala pred hotelom in nas čakala, da se že enkrat prikažemo. Za menoj je prišla tudi moja soproga in ostalo spremstvo.

»Spoštovana gospoda, gospod minister in soproga sta si še zaželela, da se še na kratko vrneta v njuno sobo.«, sem jima dejal. Takoj sem opazil, da tokrat tudi ona dva nista mogla skriti začudenja ob novem »podvigu« našega ministra. »Da, da, seveda, gospod veleposlanik.«, je potrpežljivo dejal predstavnik protokola. »Ju bomo pač počakali. Predlagam, da se za ta čas vsi ostali vrnite v salon, ki je rezerviran samo za vas«. Zahvalil sem se mu in odpeljal soprogo in spremstvo nazaj v salon.

Se nadaljuje…

 

Zaskrbljeni državljan 1