MINISTER RUMPEL PRIHAJA …25

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …25

 

 

                                                Vir: Karikaturist Aleš Pučnik

XII.              POGLAVJE   Nenačrtovano kosilo (nadaljevanje 3) 

 

Ko smo se vrnili v salon, smo se zopet sedli v udobne fotelje in čakali ministrski par, da se pojavi. Predstavnica za tisk je takoj pomahala natakarju, ki se je pojavil na vratih salona, da bi mu naročila pijačo. »Gospa, prosim, da ne naročajte več, ker bomo vsak čas odšli.« sem ji dejal. Natakarju, pa sem se zahvalil rekoč, da ne bo časa za pijačo, ker se bomo nemudoma odpravili na letališče.

»Kako ste uredili s pilotom vašega letala, ki vas že par ur čaka na letališču? Ste mu sporočili, da zamujate?« sem nato povprašal vodjo kabineta. »A ja, bi mu bilo treba kaj sporočiti?« se je začudil. »Kar naj čaka, saj je zato plačan!« je malomarno dodal in buljil v svoj mobitel. Plačan je že, sem pomislil, od naše države, pa tudi zamudo bo naši državi njegova letalska družba drago zaračunala. Očitno je vodjo kabineta bolj malo brigalo, če bo zaradi velike zamude, najem letala bistveno dražji, kot je bilo prvotno predvideno. Saj ne bo šlo na njegov ali ministrov račun.

»Dajte mi njegovo telefonsko številko prosim, da ga jaz pokličem, in mu sporočim, da zamujamo ter da mu javimo,  takoj ko se odpeljemo od tod.« sem mu že nekoliko nestrpno dejal. »Vi dobro poznate ministra ali morda približno veste, kdaj se bo pojavil, da bomo lahko odšli od tod?«, sem dodal. Nejevoljno je poiskal pilotovo telefonsko številko in mi jo narekoval. »Kdaj pa bomo odšli, pa nihče ne ve, mislim da niti sam šef ne.« je ironično izjavil in se mi naveličano nasmehnil.

Poklical sem pilota, ki ni bil prav dobre volje, saj ni vedel kaj se dogaja in zakaj toliko zamujamo. Opravičil sem sem mu in dejal, da se bomo po vsej verjetnosti v najkrajšem času odpravili iz hotela.

Tedaj pa sem že od daleč zaslišal gromki glas ministra Rumpla, ki je  rohnel v povišanemu tonu. Očitno sta se, medtem ko sta bila v apartmaju, sporekla s soprogo.

Kmalu se je pojavil na vratih salona, v kateremu smo se nahajali in takoj sicer dokaj velik prostor, napolnil s svojo obilno postavo. »Daj naroči mi še en viski.«, je dejal vodji kabineta in se s vso svojo težo, zvrnil v najudobnejši fotelj. Soproga je tiho prišla za njim in sedla v drugi del salona, daleč stran od njega. Očitno je bila precej slabe volje, ker se ni želela pogovarjati z nikomer.

Kot, da bi želel opravičiti svoje naročilo vodji kabineta, se je obrnil k meni in mi dejal, »Tako nervozen ne morem na pot. Najraje bi za pomiritev živcev, prižgal še eno cigaro.« »Pa si jo privošči, če te bo pomirila.«, sem mu potrpežljivo odgovoril, čeprav me je njegovo nenadno naročilo ponovno presenetilo. »Vendar se nam mudi. Pa še letalo nas čaka.«, sem dodal.

»No tako zelo se pa spet ne mudi.», mi je zabrundal. »Pa si jo bom res privoščil. Daj, še po kakšno dobro havanko mi skoči.« je zaklical vodji kabineta, ki se je pravkar vrnil s kozarcem viskija. »Da, da, seveda gospod minister.«, je ta ustrežljivo odgovoril in se podal, tokrat v lov za cigarami. Ugotovil sem, da minister kar ne želi oditi in da zavlačuje odhod na letališče.

»Veš tale obisk, mi je kar všeč.«, mi je nato dejal in sproščeno srkal viski. »Gostitelji so bili zares prijazni. Pa še veliko smo se pomenili, ne? No, kaj meniš, kar tiho si.« je nadaljeval in se očitno zadovoljen s svojo ugotovitvijo, zazrl v strop. »No, bilo je zares prijetno. Gostitelji so se zelo izkazali, bili so izjemno potrpežljivi z nami in zelo gostoljubni.«, sem mu odgovoril. »Tudi v razpravi za okroglo mizo na forumu si bil strokoven in si dobro argumentiral svoja stališča in ocene o mednarodnih finančnih problemih.«, sem zaključil.

»Glede pogovorov pa menim naslednje: Pogovora s predsednikom vlade pravzaprav ni bilo. Bil je le foto termin za novinarje. Pogovori na delovni večerji s tvojo homologinjo o bilateralnih odnosih pa sem prepričan, gostitelje niso zadovoljili. Kot si videl, so od nas želeli konkretne podatke o pogojih, ki jih zahtevamo od tujih investitorjev, ki želijo prodreti na naš trg. Takih je namreč tu dovolj. So majhna, ampak bogata državica. Oziroma bolje rečeno tu imajo uradni sedež svojih firm številni bogati poslovneži. Tako kot v sosednji Švici, jim tudi tukajšnja zakonodaja dovoljuje plačevanje zelo nizkih davkov. S tem jih seveda pritegnejo, da tu formalno registrirajo svoje firme, četudi imajo nato le poštni nabiralnik, svojo aktivnost pa izvajajo drugod po svetu.«, sem pametoval, čeprav me minister ni pozorno poslušal. Le užival je v svojemu viskiju udobno nameščen v mehkem fotelju.

»Daj no, pa bi jim ti povedal kaj bolj konkretnega, saj si na večerji itak večinoma govoril ti, tako da jaz večkrat sploh nisem prišel do besede.«, me je zbodel in se hihital. Čas pa je neusmiljeno tekel.

Se nadaljuje…

 

Zaskrbljeni državljan 1