MINISTER RUMPEL PRIHAJA …27

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA …27

                                                Vir: Karikaturist Aleš Pučnik
 

 

                                  XIV.POGLAVJE   Končno odhod 

 

Gostitelji so v času bivanja v njihovi državici ministru Rumplu zagotovili najvišji uradni protokolarni tretma, ki ga lahko nudijo tujim državnikom, torej svojim gostom na najvišji ravni. Zato je tudi našo avtomobilsko kolono na poti do letališča, kjer je najeto letalo čakalo našega ministra njegovo soprogo in suito, vodil policijski avto. To je seveda pomenilo, da se ne bomo držali cestnih predpisov (enako kot pri prihodu, ko je minister Rumpel zamujal debelo uro) ampak, da bomo v pospešeni vožnji  drveli do letališča.

Takoj, ko je zavil na avtocesto, je policijski avtomobil močno pospešil in prižgal utripajoče luči. Vozili smo prek 130 kilometrov na uro, čeprav je bila hitrost za običajne voznike omejena na 120 kilometrov. Hitro smo se bližali letališču.

Kot kaže, se morda tudi gostitelji  želijo znebiti našega ministra, kar se da hitro, sem pomislil. No, nisem imel nič proti. Čim hitreje bomo na letališču, tem prej bo odšel.

Ko so avtomobili pričeli zavijati z avtoceste proti letališki zgradbi, sem nenadoma začutil olajšanje. Končno smo tu, sem pomislil. Končno smo na koncu poti. Tesnoba in pekoča bolečina v želodcu, ki sta se mi med obiskom večkrat ponavljali, sta pričeli čudežno popuščati.

Ali je mogoče, da bo v kratkem res konec vse te torture?, sem si potihoma dejal. Še enkrat ga vidim in odletel bo. Kako se bom končno oddahnil, prav gotovo pa tudi gostitelji. Ob tej misli se mi je pričela vračati dobra volja. Zavedal sem se namreč, da skrb za ministra, v tistem trenutku, ko se letalo dvigne od tal, ni več v moji pristojnosti.

Zaradi uradnega protokolarnega tretmaja, nam kot ob prihodu, tudi tokrat ni bilo potrebno opraviti obmejne kontrole, zaobšli smo tudi carino. Vozniki so naša vozila, usmerili naravnost proti čakajočemu letalu in se zaustavili neposredno pred njim.

Ko smo izstopili, sem pristopil ministru, ki se je basal iz vozila. »Ali si bil zadovoljen z obiskom«?, sem ga vprašal. »No ja«, je zabrundal, kot da bi mu bil pogovor z menoj odveč ter nezainteresirano zrl nekam proti goram, ki so se nahajale v daljavi.

Gospa ministrova, ki se nama je približala, pa mi je vljudno dejala: »Seveda bilo je čudovito. Tudi minister je zelo zadovoljen. Ali ne dragi? Zelo ste se potrudili, veleposlanik. Pa tudi gostitelji so se izkazali, čeprav damski program ni bil kaj posebnega. Saj tudi nimajo kaj posebnega za pokazati. Povrhu vsega, pa se tedaj nisem najbolje počutila. Imela sem migreno.« Nato se je obrnila k moji soprogi ter se še njej prijazno zahvalila za druženje in še posebej za spremstvo v posebnem damskem programu.

Medtem pa je domači protokol nalagal prtljago v letalo, sem se zopet obrnil k ministru in ga ponovno vprašal, kaj meni o obisku in njegovemu nastopu na forumu, me je nezainteresirano pogledal. »No, ni bilo posebej slabo, vsaj moja udeležba na okrogli mizi ne. Sam obisk pa ne želim komentirati, ker bi seveda lahko bil še veliko boljši.«, je nekoliko odsotno komentiral, med tem pa se je že obrnil k svojemu vodji kabineta rekoč: «Kaj pa nas danes še čaka doma?«

Ni počakal na odgovor ter pričel lesti po stopnicah v letalo. »Nič, gospod minister, saj smo že pred odhodom načrtovali, da se bomo vrnili pozno zvečer.«, mu je hitel odgovarjati vodja kabineta medtem, ko se je vzpenjal za svojim šefom v letalo.

Za ministrom so se v letalo povzpeli še vsi ostali, ne da bi se zahvalili, nekateri nas, niti gostitelje niso niti pozdravili.

Kot zadnja se je odpravila v letalo še ministrova soproga in nam v slovo veselo pomahala, »Še enkrat hvala za vse.«, nam je zaklicala.

MINISTER RUMPEL PA NIČ...

 

Se nadaljuje…

 

Zaskrbljeni državljan 1