MINISTER RUMPEL PRIHAJA…26

 

MINISTER RUMPEL PRIHAJA…26

                                              Vir: Karikaturist Aleš Pučnik
 

 

XII.       POGLAVJE   Nenačrtovano kosilo (nadaljevanje 4)

 

  

Končno sem dojel, da minister namerno zavlačuje svoj odhod, kot da si  še ne želi vrniti domov. Vsaj ne še nekaj časa. Bil sem kar malo razočaran nad seboj, da sem to njegovo namero ugotovil tako pozno.

Nekoliko zlovoljen sem vstal in se opravičil, rekoč, da imam še nek opravek in odšel iz salona do mojega prijatelja in sodelavca, ki je vozil avtomobil našega veleposlaništva. Tudi on je bil prisiljen potrpežljivo čakati na ministrovo odločitev.

»Še ne gremo na letališče.«, sem mu dejal. »Minister se noče in noče »skidati« domov. Očitno si sedaj želi še nekaj časa uživati, piti viski in zabavati spremstvo. »Slišal sem kako se je prepiral s soprogo, ko je prihajal iz sobe.« je pripomnil, »Ali je kaj narobe?« »Ne nič ni narobe«. Sem mu odgovoril. očitno sta se malo sporekla. Tudi mi smo ga slišali kako je s povišanim tonom govoril s soprogo. Nato pa je prihrumel v salon dobre volje kot, da se ni zgodilo nič. In pričel zbijati šale. Sedaj pa sedita vsak na svoji strani salona in ne govorita med seboj, ona čemerne volje on pa smejoč zabava svoje sodelavce.« Tedaj se nama je približal predstavnik protokola, rekoč: »Ali je z ministrom in soprogo vse v redu? Gospod veleposlanik, ali morda veste zakaj se ne odpravimo na pot?«.

»Da, da, vse je v najlepšem redu. Hvala za vašo skrb. Minister se zelo dobro počuti, gospa ministrova pa malo manj. To je razlog, da nekoliko zamujamo z odhodom.«, sem se izmotaval. »Bomo pa zelo kmalu odšli v najkrajšem času.«

»Hvala lepa za obvestilo, saj veste, da je naša skrb, da bi bilo našemu dragemu gostu in njegovi soprogi kar najbolj prijetno pri nas. Če imata še kakšne želje, me, prosim nemudoma obvestite.«, je vljudno dejal. »Sedaj je že napočil čas za večerjo. Če bi morda želela še kaj pojesti. Prosim, da me takoj obvestite.«

»Da, seveda, hvala za vašo prijaznost, vendar sem prepričan, da ne bo potrebno, ker tudi ne bo časa za kaj takega.« sem mu odgovoril. Priklonil se je in odšel. »Še to se nam manjka.«, sem dejal prijatelju. »Še nepredvidena večerja. Grem nazaj v salon, da pospešim naš odhod.« 

Ko sem vstopil v salon, sem se skoraj zaletel v ministra. »Ja kje si pa bil, čakali smo te, da odidemo.«, mi je dejal in se zrinil mimo mene skozi vrata in odvihral proti izhodnim vratom hotela. Hitro mu je sledilo njegovo številno spremstvo, ki je bilo očitno navajeno na spremenljivo ravnanje svojega šefa.

Tudi nama s soprogo ni preostalo nič drugega kot, da sva jim nemudoma sledila. Ko sva prišla pred hotel, so bili že vsi v avtomobilih, razen ministra, ki je očitno čakal svojo soprogo. »Kje pa je spet?«, mi je nestrpno zabrundal. »Vedno jo čakam, ko se takole obira. Pojdi pogledati kje je in ugotovi zakaj ne pride za nami.«

»Da seveda.«, sem dejal in se vrnil v hotel. Gospa ministrova pa je še vedno sedela v salonu in nezainteresirano listala neko revijo. »Gospa, minister vas čaka ali pridete?«, sem ji vljudno dejal. Pogledala me je. »Kar naj me malo čaka, ko je bil tako nespoštljiv do mene.«, se je vsulo iz nje. Bila je očitno zelo prizadeta in nejevoljna. Kar zasmilila se mi je, ko je sedela sama prizadeta in užaljena. »Vendar je skrajni čas, da se podamo na letališče.«, sem ji dejal. »No, saj že grem, ne želim vam delati težav. On pa bo še slišal ta svoje.«, je dejala in vstala ter mi sledila do izhoda. Upal sem le, da ne bo naredila kakšne neprijetne scene pred vsemi, ki so jo čakali. Odleglo mi je, ko je, ne da bi pogledala svojega soproga, šla do avtomobila in sedla vanj.

Presenetil me je tudi minister, ki je le upošteval moj nasvet in se zahvaljeval glavnemu menedžerju hotela za nepredvideni obed in se nato hitro tudi on zbasal v avtomobil poleg soproge. Predstavniku protokola, ki je obed poravnal in nas nato še potrpežljivo čakal, pa sem to v ministrovem imenu storil jaz.

In že smo se peljali proti letališču.

Se nadaljuje…

 

Zaskrbljeni državljan 1