KAKŠNO BO LETO 2026?

 

KAKŠNO BO LETO 2026?

 

                                              Vir: Cekin.si

Verjetno poznate občutek, da z leti čas mineva vedno hitreje. Meni že. Tudi leto 2025 mi je hitro, prehitro minilo.

Kakšno bo sedanje, boljše ali slabše od prejšnjega, lahko le ugibamo. Zapuščina prejšnjega leta pa ni prav nič obetavna.

Število svetovnega prebivalstva se nenehno povečuje, naš planet vedno bolj onesnažujemo. Ne moremo se dogovoriti, kako sanirati degradirano okolje ali pa ga vsaj ohraniti čim manj onesnaženega. Zato življenjski pogoji v nekaterih njegovih delih postajajo nevzdržni. Prav tako svet postaja vedno bolj nevaren in poln nasprotij in navzkrižnih interesov. Tudi glede tega se ne moremo dogovoriti, čeprav vemo kako bi lahko te pogubne trende zaustavili ali pa vsaj upočasnili.

Svetovna multilateralna ureditev, nastala po drugi svetovni vojni, ki nam je (vsaj zahodnemu delu) prinesla kar precej mirnih let in dokaj soliden vsestranski razvoj, še naprej nezadržno razpada. Politične elite vse pogosteje delujejo po načelu »pravica je na strani močnejšega«, zato se vojna žarišča po svetu širijo. Na vidiku se porajajo vedno nove in nove nevarnosti konfliktov.

Avtokratske vlade, na čelu z ameriško in rusko, brez sramu kršijo ustaljena pravila o suverenosti držav in nedotakljivosti meja. Zahodne demokracije (ZDA in Evropa) pa nadaljujejo z dvojnimi merili, ko gre za konflikte po svetu. Dober primer sta vojni, ki sta nam najbližje – v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu.

V najmočnejši državi na svetu pa se nam je dogodil še Trump, ki se je odločil, da bo ameriške interese po svetu uveljavljal z neposrednimi pritiski na druge države in če ne bo šlo drugače, tudi s silo. Zanj očitno velja le argument moči.

Ko govorimo o tem, kaj nas v svetovnem merilu čaka v letu 2026, bi lahko zato vse analize, napovedi in predvidevanja strnili v eno besedo: Trump! Toliko stvari je v svetu odvisnih od Donalda Trumpa in od tega koliko svojih predvolilnih obljub bo izpolnil, oziroma na kakšen način jih bo poizkušal izpolniti in na čigav račun. Ali bo dosegel, kot je napovedoval, da se bo vojna v Ukrajini končala? Kako bo njegova carinska vojna proti ostalemu svetu, predvsem pa Kitajski, vplivala na globalno trgovino in na gospodarska gibanja nasploh? Kako se bo Evropa prilagodila na novo vlogo ZDA, ki ni več nepogrešljiva zaveznica, na Nemčijo, ki ni več najtrdnejši steber evropskega razvoja, na Francijo, ki je pod valom desnice, na Kitajsko iz katere ne prihaja več tretjerazredno blago, temveč najsodobnejša tehnologija, na svet, ki postaja vedno bolj nevaren, na različne viruse in druge bolezni, ki napadajo človeka in še na celo vrsto drugih stvari, ki bodo zaznamovalo leto, v katerega smo pravkar vstopili?

Nekateri dogodki letošnjega leta so pa vseeno dokaj predvidljivi:

Tudi v Evropi. Svetu Evropske unije v prvi polovici leta predseduje Ciper, v drugi polovici mu bo sledila Irska. Predsedovanje manjših držav je bila vedno priložnost, da se lažje poiščejo kompromisi med članicami za krepitev enotnosti unije in za pomembnejše dogovore.

S 1. januarjem se je okrepila tudi Euro cona. Z uvedbo Evra se ji je pridružila še ena država članica – Bolgarija, čeprav še vedno ni izpolnila vseh zahtevanih kriterijev.

Leto 2026 pa je tudi čas velikih izzivov za države članice, za Evropski parlament in za Komisijo. Do sedaj se niso uspeli uspešno lotiti perečih problemov ekonomskega zaostajanja evropskih gospodarstev v primerjavi z drugimi, procesa evropske politične marginalizacije v svetu, padanja konkurenčnosti evropske industrije, niti ne strateških in vojaških odločitev, vključno z zavezništvom z ZDA.

Ali sploh imajo evropski voditelji vizijo o bodočemu evropskemu razvoju in o bodoči vlogi Evrope v svetu? Do sedaj tega vizionarstva pri njih nismo zaznali. Državljani starega kontinenta se sprašujemo kakšna bo evropska politika do Ukrajine? Ali se bo spremenila, saj rožljanje z orožjem, grožnje Rusiji in namenitev velikih sredstev za oboroževanje, niso prinesla nikakršnih sadov. Ali ni edina prava strateška odločitev za rešitev konflikta, odločno in vztrajno prizadevanje za mir. Evropa se ne more več zanašati le na Trumpa, ki pa mu tudi njegov zloglasni mirovni načrt ne uspeva najbolje.

Torej vrtoglavo oboroževanje, ki naj bi odvrnilo »rusko grožnjo«, postaja nesmiselno in povsem zgrešena odločitev, ki bo pahnila evropska gospodarstva v recesijo, gospodarsko stagnacijo in padec standarda prebivalstva. Okrnjena bodo sredstva za socialo razvoj in za večja vlaganja v nove tehnologije, itd. Evropa pa bo še prej zaostajala…

In kakšna naj bi bila bodoča politika do Rusije? Konfrontacija in politika sankcij nista obrodili sadov. Ali nista edina prava koraka pogajanja in sodelovanje? Čeprav je večina evropskih voditeljev po agresiji na Ukrajino izjemno nastrojena do Rusije, je ta velika in močna država le del evropskega kontinenta. Končno moramo doumeti, da ni za napad kriva le Rusija, ampak da smo k temu v mnogočem pripomogli tudi mi, še posebej pa naši »veliki prijatelji in zavezniki« Američani.

Zato menim, da je skrajni čas, da s skupnimi močmi v sodelovanju z Rusijo in Ukrajino poiščemo, kako na miren način zaustaviti spopade in se pričeti pogajati o miru in bodočem sodelovanju.

Sicer nam preostane le konfrontacija in v skrajnem slučaju, celo spopad svetovnih razmer.

 

Zaskrbljeni državljan 1