EVROPA, KAM SEDAJ? (2)

 

EVROPA, KAM SEDAJ? (2)

                                             Vir: Wikimedia Commons

 

V prejšnjem prispevku sem pisal o velikih izzivih, ki čakajo Evropo, potem ko so se končno tudi največji evropski amerikanofili pričeli zavedati, da dobri in prijateljski odnosi z ZDA niso več nekaj samoumevnega, kot so bili do prvega mandata aktualnega predsednika ZDA Trumpa. Veliki brat onkraj velike luže se pod njegovim vodstvom iz pokroviteljskega zaveznika in prijatelja spreminja v tekmeca, celo nasprotnika. Dejstvo je, da se zaradi omenjene danosti, sedaj Evropejci nahajamo na razpotju zgodovine.

Streznitev odgovornih evropskih voditeljev, kakšni so aktualni odnosi z ZDA in v kakšnem stanju se Evropa danes nahaja, pa je le prva faza spoznanja. Sedaj prihaja druga, v kateri se resnične težave za nas šele pričenjajo – kaj narediti, da se Evropa »prične osamosvajati« od ameriške odvisnosti in kako ukrepati, da ne ostane na obrobju svetovnih dogajanj?

Prvi in najtežji del je obramba.

Zakaj? Trumpova administracija se je v najnovejši strategiji nacionalne varnosti odpovedala dosedanjemu nepogrešljivemu transatlantskemu strateškemu partnerstvu. Na ta način je Evropi odvzela luksuz obrambno-strateške odvisnosti od ZDA. Ob tem pa Evropske države nimajo zgrajene alternative, kako bodo brez ščita velikega »zaveznika« poskrbele za svojo varnost. Ne moremo tudi mimo dejstva, da je Evropska oborožitev še vedno v veliki meri zgrajena na ameriški infrastrukturi. Zato tudi usmeritev le k vrtoglavem oboroževanju, ne bodo dovolj. Če želi Evropa doseči večjo stopnjo obrambne avtonomije, bo morala zgraditi tudi lastno poveljniško strukturo, lastne vojaške zmogljivosti in lastno skupno obrambno industrijo. To pa ni projekt nekaj let, ampak vsaj ene generacije.

Drugi problem je gospodarstvo. Ameriška moč ne izhaja le iz vojske, ampak tudi iz dolarja, ki je še vedno svetovna valuta, pa tudi iz močnega domačega finančnega sistema s kombinacijo trgovinskih in carinskih pritiskov na druge. Evropa bo zato morala najprej okrepiti evro kot svetovno strateško valuto in nato še diverzificirati svoje trgovinske povezave z drugimi deli sveta. Le na ta način bo uspela omejiti ranljivost do enostranskih ameriških sankcij in carin. Vodja raziskovalne skupine o konkurenčnosti unije in delovanju notranjega trga EU Draghi, je že pred dvema letoma v svojem poročilu zapisal, da bi EU morala investirati od 750 do 800 milijard evrov letno za izhod iz gospodarske stagnacije.

Tretje bojišče, ki se bije že nekaj časa, je razvoj tehnologije. Danes je Evropa še vedno močno odvisna od ameriških oblakov, platform, čipov in algoritmov. Brez digitalne suverenosti pa ni politične suverenosti.

In četrti problem, ki bo morda najtrši oreh, je političen. Evropa se lahko razvija v svetovno velesilo le, če bo govorila z enim glasom. Dokler lahko posamezne države blokirajo skupno varnostno in obrambno politiko ali igrajo lastne igrice z Washingtonom, Moskvo ali Pekingom, bo celina ostala razdeljena in posledično šibka. Gleda na evropsko zgodovino in evropske vrednote, med katerimi je suverenost držav med prioritetnimi dosežki, pa bo kaj takega izredno težko uresničiti. Pravzaprav je pravo vprašanje: ali je ta izziv sploh rešljiv?

Marsikdo se bo ob vseh naštetih evropskih težavah potolažil z mislijo, da je Trump anomalija. Politična nesreča, ki bo čez tri mleta minila. Potem pa se bo Amerika "vrnila k svojemu zavezniku".

Menim, da zadeva ni tako preprosta.

Trump ni osamljen pojav, je le grob proizvod današnje Amerike. Je simptom Amerike, ki se umika iz vloge skrbnika svetovnega reda in se vrača k logiki velike sile, ki gleda predvsem na svoje interese. Te pa po potrebi uveljavlja tudi s politiko pritiska, groženj in moči.

Tudi če bo jutri v Beli hiši nekdo drug, se ta trend ne bo čudežno obrnil. Spomnimo se, da Joe Biden po prvem Trumpovem mandatu ni razveljavil njegovega protekcionizma do Evrope. Carine, industrijske subvencije, politika "Buy American" in trgovinski pritiski so v veliki meri ostali. Spremenil je le ton in način izražanja. Ne pa vsebino.

Ob vsem tem lahko pridemo le do enega zaključka – s Trumpom ne doživljamo štiriletnega odklona v ameriški politiki do Evrope, ampak njen korenit strukturni zasuk. Trump je le njen epizodni, hrupen, grob in teatralen glasnik.

In če Evropa tega ne bo spregledala, nas bodo naslednja presenečenja samo dražje stala.

 

Zaskrbljeni državljan 1