PETKOVO KOLESARJENJE ter dr. Simoniti in dr. Petrič

PETKOVO KOLESARJENJE ter dr. Simoniti in dr. Petrič

Deževalo je, celo lilo, že od jutra. Ko se je pričel dan nagibati proti večeru, je dež počasi prenehal in posijalo je sonce. Zato sem se lotil mojega skorajda vsakodnevnega sprehoda kasneje kot običajno. Ko se pričnem spuščati z Rožnika proti centru Ljubljane slišim iz mesta vpitje, žvižge, hupanje ragljanje in skandiranje množice. Seveda, danes je petek in protivladni kolesarski pohod po Ljubljani, tokrat že šesti po vrsti, se je pričenjal. Podobno se bo dogajalo tudi po številnih drugih slovenskih mestih. Janša bo v vremenu zopet videl zaroto, čeprav je bila deževna napoved, je pred začetkom  protesta, tudi tokrat, čudežno posijalo sonce. Nisem sicer veren, če pa bi bil, bi verjel, da tisti zgoraj, kot mi, ni zadovoljen s sedanjo vlado in nudi na svoj način pomoč protestnikom.

Pospešim korak, ker sem imel namen, da se ga tudi tokrat udeležim. Pri Cekinovem gradu naletim na prvi kordon policije, ki pričenja obkrožati center mesta. Policijski avtomobili s konjskimi prikolicami so že prispeli. Policaji jahači so raztovorili konje in odšli na svoje položaje. Poleg avtomobilov in prikolic je za njimi ostalo le še nekaj konjskih fig.

  

Hitro se spustim v center do vladne palače. Mimo nje se po Prešernovi ulici že vije neskončna množica kolesarje in pešcev. Opremljeni so s številnimi transparenti, vzklikajo različne parole kot: » zaščitimo naravo«, »dol z brutalnim kapitalizmom«, »vlada krade, zato naj pade« »lopovi, lopovi« in podobno. 

Vključim se med protestnike, čeprav sem tokrat brez kolesa. Večina je mladih, ki jih skrbi jutrišnji dan. Veliko jih še vedno nosi zaščitne maske. Nekaj časa vztrajam v povorki, ki gre po Ljubljani, nato pa se napotim proti parlamentu. Tudi tam že zbrana množica ljudi glasno vpije in protestira. Ograja in policisti jih na veliki razdalji ločujejo od parlamenta.

 

Na velikem prostoru med ograjo in vhodom parlamenta strumno stojijo policaji in varujejo parlament. Pred kom? Pred mirnimi protestniki? In koga, vlado ali poslance? Saj jih ni v parlamentu, poskrili so se daleč proč. Vlada se je morda zopet, čeprav ni več virusne epidemije, skrila na varno, na Brdo.

 

 

Na drugi strani trga srečam nekaj prijateljev, kulturnikov. Zbrani so okoli transparentov »Kje si Vasko?« »Kultura je na psu«. Pridružim se jim in vprašam: »ali mislite na ministra dr. Simonitija?«. »Seveda» mi pravi  bližnji sosed, »koga pa drugega, odkar se je slikal v parlamentu, po izvolitvi vlade, se ga ne vidi in ne sliši več. V imenu Ministrstva za kulturo se v medijih pojavljajo le državna sekretarka in uradniki. Čeprav je vlada na kulturo popolnoma pozabila in »je zato na psu« in mi s prstom pokaže na transparent, Vaskota ni nikjer. »Verjetno je od tedaj samo še na drinku«, pravi drugi. »Na drinku?« ponovim. »Da, v časniku Mladina so ga poimenovali Simoniti-uliti«, se posmeji. Ko sledi smeh ostalih, se mi posveti, kaj je mislil z drinkom. Spomnim se, da je bil že v mladih letih stalen gost bifeja Šumija, lahko bi rekli inventar, ki je vsak dan proti večeru prišel na enega ta kratkega in ga zalival s pivom pozno v noč. Starega Šumija ni več, Vasko pa je še vedno po starem. »No vsaj dosleden je v svojemu ignoriranju kulture«, nadaljuje tretji.« Že v prvem mandatu je bil minister za nekulturo in tega se drži tudi tokrat.« Zopet sledi smeh.

Ker poznam Vaskota že od malega pomislim, dosleden pa je, že od nekdaj je bil predan kulturi. Da bi v družbi izpadel »frajer«, je že kot učenec srednje grafične šole navijal ušesa šibkejšim od sebe in jih prisiljeval, da so peli. No bolje povedano, že od malega je bil predan nekulturi!

Ko se vrne preostala množica, ki je hodila in kolesarila po mestu, sklenejo živ obroč okoli parlamenta in mečejo papirnata letala, ker se ne strinjajo s spreminjanjem naše družbe v avtoritarno in militaristično. Vlada pa se že šesti teden ne odzove na proteste – razen čivka predsednika vlade – da gre za kaviarske socialiste, ki imajo vsega na pretek, in policije, ki ovaja protestnike. Protestnikov vse to očitno ne moti. Vztrajali bomo, prihodnji teden in še naprej, skandirajo, če bo potrebno, vse do odstopa vlade. 

Ko odhajam domov, se spomnim še zanimivega dogodka, kateremu sem bil priča prejšnji petek. Pred vladno palačo nas je protestnike nejevoljno okaral svetovalec predsednika Pahorja dr. Ernest Petrič. Nič hudega sluteč je na poti v službo, na Predsedstvo RS, naletel na gosto reko kolesarjev in pešakov, ki se je vila po Prešernovi cesti in mu zapirala pot. Z luksuznim avtomobilom, ki ga protestniki ne premoremo, je namreč skozi množico rinil na parkirišče pred Predsedstvom RS. Ko so ga mimoidoči želeli še slikati, ko je silil skozi množico, je vpil: «Sram vas bodi!«. Kako si ga upamo ovirati, njega, tako pomembnega državljana, ki se je namenil delati za nas in namesto nas še v petek zvečer? Mi  pa »zabušavamo«, se sprehajamo po cestah in protestiramo proti najboljši vladi, ki nas je rešila korona virusa in nam sedaj še pošilja bonbončke v obliki finančnih paketov. Že zaradi tega jo moramo izvoliti še enkrat in še enkrat in še enkrat, mogoče pa volitev, po severno korejskem, madžarskem in beloruskem vzorcu, niti ne bo več potrebno imeti.

No vrnimo se raje nazaj k doktorju. Čeprav je že precej v letih, ga še vedno poganja, kot vse življenje, silna energija in ambicije. Pravkar ga je vlada imenovala kot slovenskega predstavnika v Beneški komisiji, komisiji v kateri velike avtoritete na področju mednarodnega prava ocenjujejo stanje človekovih pravic v posameznih državah. Ker bo naš doktor odslej njen član, se nam glede ocene Slovenije, dokler je na oblasti sedanja vlada, ni treba prav nič bati.

Naš doktor je zelo mlad diplomiral in postal član nekdanje partije. Upam, da se tega danes ne sramuje. (Mogoče je bil kot ambiciozen mlad in naiven mladenič zaveden, da je silil v partijo tako, kot trenutno najbolj popularni Slovenec. Tudi njega je verjetno pamet srečala šele kasneje.) Kmalu zatem je postal minister v Kavčičevi vladi. Uspešen je bil v akademskem poklicu. Ambicija ga je gnala, da se je poskusil tudi v jugoslovanski diplomaciji, bil je jugoslovanski veleposlanik v Indiji in po osamosvojitvi še slovenski veleposlanik v ZDA. Energije mu ni primanjkovalo niti drugje. Čeprav poročen, mu je, ko je bil še mlajši in šarmanten, dobro uspevalo tudi skakanje čez plot. Zato so ga prijatelji partijci ljubkovalno poimenovali dr. f...k. Mi protestniki pa sedaj tako pomembnega človeka nadlegujemo! Doktor je imel prav, ko nas je ozmerjal, sram nas je lahko!

Resnici na ljubo pa imamo na žalost v Sloveniji na zalogi še precej sličnih doktorjev, začenši z dr. Ruplom! No o njem bom pisal bolj podrobno v enemu od naslednjih prispevkov.

KOLESARJI HVALA VAM !

Lepo pozdravljeni,

Zaskrbljeni državljan 1

8.6.2020