RIBIČ, RIBIČ ME UJEL

Junij 5, 2020

RIBIČ, RIBIČ ME UJEL

V ušesih mi odmeva pesem pokojne Majde Sepe. Takoj nato sledi preblisk – ja lepo je bilo, ko smo mladi poslušali to pesem in uživali življenje. V meni se prebudijo spomini na brezskrbne osnovnošolske, srednješolske in visokošolske dneve. Ja, spadam v tisto generacijo iz Balaševićeve »Pedeset i neke«. Potem pa se zdrznem in pomislim, hudiča, saj tako pa danes ne smem razmišljati. To pa so ja bili hudi časi, ko so nas trpinčili in zapirali, če si počel stvari, ki niso bile povšeči takratnim oblastnikom (recimo jim partija). In pokojni stari oče mi je vedno govoril, da bomo te kredite za kavo in bencin plačevali še leta in leta - še vaša generacija - je velikokrat dejal. Danes veliko ljudi, predvsem tistih, ki teh časov še niso živeli, govori, kako hudo je bilo v prejšnji državi. Ob tem pa pozabljajo in niti ne pomislijo kako je bilo v času ranjke Kraljevine SHS, Avstro-Ogrske monarhije, v času turških vpadov v srednjem veku ali v času kmečkih uporov. Ali se takrat ni zgodilo nič slabega? Seveda nekatere to danes ne zanima in ni pomembno. Važno je vsakodnevno pridobivanje političnih točk in netenje sovraštva s stalnim pogrevanjem grozodejstev v bivši državi in povojnih pobojev. Strinjam se, da povojni poboji predstavljajo temno plat naše zgodovine, a zakaj se ne ukvarjamo toliko tudi z kmečkimi upori v srednjem veku ali zatiranjem Slovencev v Kraljevini SHS in turškimi klavci v srednjem veku. Ali takrat ni bilo nedolžnih žrtev med Slovenci, ali nam niso bile storjene velike krivice? Tako radi se vedno primerjamo z drugimi Evropskimi državami. Toda ko poslušam polemike o povojnih pobojih, se vedno govori le o Sloveniji. Ne pomnim da bi kdorkoli ta dogajanja primerjal z drugimi evropskimi državami, številom pobitih po drugi svetovni vojni v Franciji, na Nizozemskem? Krivice v zgodovini so se dogajale in se še bodo. Pa s tem ne opravičujem teh grozodejstev, nikakor! Vse žrtve teh grozodejstev si zaslužijo dostojno zgodovinsko obeležje.

                                                              Vir: Insajder

Se pa verjetno lahko vsi strinjamo, da ima vsak posameznik pravico imeti svoje spomine na tiste čase. Nekateri imajo dobre in nekateri slabe. Toda ali ni danes kar malce bogokletno lepo govoriti bivši SFRJ, O Titu, samoupravnem socializmu in bratstvu in enotnosti? Če hočeš biti »na liniji« moraš danes govoriti da je bilo vse slabo? Vsi smo bili in smo še danes zavedeni, zaslepljeni in ne poznamo resnice, dejstev iz preteklosti. To danes pozna samo peščica izbrancev. Pravzaprav se sprašujem, če je danes sploh še dopustno povedati kaj lepega iz tistih časov, ne da bi bil zato šikaniran, zasmehovan ali celo kaznovan. Sam na leta 1960-1991 nimam slabih spominov in si upam to javno priznati, pa čeprav bom tarča in posmeh SA odredov (Sturmabteilung) vodilne politične stranke v državi. No, saj v demokraciji pa ja lahko izražamo svoja mnenja in poglede, a ne? Pa čeprav niso ravno na liniji vladajoče politične stranke. Zbiranje biciklistov in njihove transparente, ki predstavljajo sovražni govor (razpihovanje nestrpnosti), je potrebno obravnavati po Kazenskem zakoniku – povzeto po predsedniku vlade. Za rušenje sodne veje oblasti (Odbor 2014) to seveda ne velja. Iti na kolo in protestirati ni legitimno, legalno pa je rušiti tretjo vejo oblasti.

Kako pa je v resnici včasih bilo in kako je danes v naši lepi domovini na Sončni (južni) strani Alp? Ob poslušanju predstavnikov ljudstva v hramu demokracije se počutim kot ovca, ki ji neprestano solijo pamet kaj je prav in kaj ne. Kot da ne smemo razmišljati s svojo glavo. Vi nas samo izvolite, potem pa vas bomo naprej vodili mi. Slinjenje in prilizovanje pred volitvami, potem pa prst v…marmelado. Vedno znova se sprašujem ali tudi za njih tudi velja tisti svetopisemski rek:»Oprostite jim, saj ne vedo kaj počno«. Ooo, seveda vedo, dobro vedo kaj počnejo, predvsem za svoj politični in materialni položaj. Predvsem DeSUS in SMC!

Ampak tudi v prejšnji državi (SFRJ) še zdaleč nismo živeli brez skrbi in težav. Bodimo objektivni in priznajmo, da so bile nekatere stvari v bivši državi boljše in nekatere slabše. Živeli smo na račun »pufov« - drži kot pribito! Danes seveda nismo tako zadolženi kot v bivši državi (če seveda verjamete). Veliko stvari je bilo slabih – recimo inflacija. Danes sploh ne vemo več kaj to pomeni. Ampak z inflacijo se je dalo prav dobro živeti, če si se znašel. Nemške marke so bile garant, da si obdržal vrednost svojih prihodkov. Vozili smo se po sitemu par –nepar, ampak nekateri so zato imela 2 avta. Pa depozit za prehod meje. Pa Goli otok smo imeli – za neposlušne, za zatiranje političnih nasprotnikov partije. Ampak ali lahko Goli otok primerjamo z Auschwitzem ali Jasenovcem? To je na žalost pač temna plat zgodovine. Koliko pa je bilo lačnih otrok takrat in koliko jih je danes? O šolstvu, zdravstvu in kulturi bi se dalo na dolgo in široko razpredati. Pa o športu, na katerega me vežejo še prav prijetni spomini. In tako bi lahko v nedogled delal primerjave med bivšo in današnjo domovino. Pa ne bom, nima smisla.

Ne bom se pretvarjal in olepševal stvari, zato nimam razloga. Lahko pa mirnega srca povem, da imam na mladost lepe spomine. In ni me sram priznati, da mi je bilo lepo in tudi nisem bil »razvajen in priviligiran«, otrok delavske družine sem. Nikoli član partije ali kakšne druge politične stranke. In tako tudi ne pristanem oz. si pustim spreminjati zgodovine, sploh pa ne od tistih, ki so nas v tistih časih klicali na partijske sestanke in nam grozili, da ne bomo zaključili s študijem, če ne bomo pristopili v partijo. Danes pa mi taisti »spreobrnjenjci« solijo pamet in govorijo o jeklenih časih komunizma. V tistih časih nisem nikoli občutil strahu za svoje življenje. Med številnimi sorodniki, znanci in prijatelji iz te generacije ne poznem niti enega, ki bi trdil drugače. Nisem zaveden in nisem zaslepljen, vendar bom vedno znal ločiti: okupator je okupator, petokolonaš je izdajalec ljudstva, povojni poboji so zločin, samoupravni socializem in komunizem pa zame nista sprejemljiva. In še enkrat Balašević: »Ne lomite mi bagrenje«! Če bi primerjal življenje v pretekli in sedanji državi bi rekel, da so bile nekatere stvari boljše v preteklosti, nekatere pa so danes. Idealno bi bilo, če bi si lahko postregli in živeli z boljšimi rešitvami. A žal to ne gre. Pa še ena velika pomembna razlika je med tistim in tem časom – kritična masa pokvarjenih ljudi je danes bistveno večja, morala (oz. etika) je izginula beseda. Toliko laži in sprenevedanja takrat ni bilo nikoli! Kje so vrline kot so tovarištvo, prijaznost, spoštovanje, vse gledamo samo preko denarja, položaja, funkcije. Ali je to posledica surovega kapitalizma ali dediščina preživetih komunističnih časov pa naj si odgovori vsak sam.

Ni moj namen hvaliti prejšnjo državo. Tudi ne kritizirati sedanje oblasti, no vsaj ne preveč. Ta blog pišem zato, ker tako čutim in razmišljam. In obujanje spominov ni nikoli slabo. Lepih spominov na preteklost pa mi nihče ne bo vzel, še najmanj pa današnji pokvarjeni politiki. Je pa res, da si ponavadi človeški spomin zapomni le lepe stvari, na grde pa pozabi. Prepričan sem, da bodo čez nekaj let podobno o naši današnji domovini razmišljali naši potomci. Pozabili bodo na orožarske afere, Patrie, nabave zaščitne opreme in ribiče, ki lovijo v kalnem. Ostali bodo le lepi spomini…….ali pač ne? Če vržem kost - si bo v prihodnosti kdo vzel pravico in spreminjal zgodovino in »velika dejanja« današnjih politkomisarjev na oblasti. Si bodo upali izreči kritiko na izrečeno (a nikoli uresničeno) obljubo o »Svetilniku Evrope«. Vsaka primerjava trenutnih političnih dogajanj z dolgoletno vladavino terorja in nasilja do drugače mislečih v času »komunizma« v preteklosti (oz. tov. Tita) je zgolj naključna!!

Ribič, ribič me ni ujel, ni ujel me na mrežo, niti ne z besedo, niti s črnimi očmi (prirejeno po M. Sepe).

Pa LP – zaskrbljeni državljan 200.