MINISTER RUMPEL PRIHAJA III. in IV. poglavje

    

III.       POGLAVJE  Prihod  

                              

                         Vir: Mladina                                                  

 V

»Pa pojdiva dogodivščini naproti«, sem vdan v usodo dejal soprogi, ko sva se odpravljala na letališče. Med vožnjo do letališča sva se pogovarjala, kako bi bila kar se da pozorna do gospe ministrove, ki je krhkega zdravja in zelo občutljiva pa tudi do ministra, čeprav je njeno pravo nasprotje, saj poka od zdravja, energije in kondicije, predvsem pa je neizmerno nepredvidljiv. Na majhno letališče sva se pripeljala uro pred načrtovanim priletom posebnega letala. Takoj sem poiskal predstavnike domačega protokola, ki so mi postregli s slabo novico.  Letalo še ni v zračnem prostoru, ki ga dosega letališki radar, so povedali. Z drugimi besedami povedano, letalo bo imelo zamudo. »Ti si pravi jasnovidec, že v naprej si načrtoval časovno rezervo«, me je pohvalila soproga. »Nisem, le ministra dobro poznam«, sem odgovoril. Joj, kako sem se motil. V času obiska sem namreč spoznal, da ga pravzaprav sploh ne poznam in da bi moral predvsem računati na njegovo nenehno spreminjajoče se razpoloženje. Minister vsak trenutek preseneča, na žalost v negativnem pomenu. Vseh presenečenj, ki so si nato med obiskom naglo sledila, pa se nikakor ne dalo predvideti.

 

S soprogo sva se namestila v protokolarni prostor na letališču in čakala na obvestilo, kdaj se bo pojavilo letalo v zračnem prostoru, ki ga je zaznaval letališki radar. Čas je tekel in postajala sva vedno bolj nestrpna, kajti radar približevanje letala ni in ni zaznal. Vedno manj je postajalo verjetno, da bo letalo, priletelo še v času, ki nam bo omogočal, da se po vožnji v kneževino namestimo v hotelu, preoblečemo v svečana oblačila in pravočasno prispemo na uradno srečanje pri knezu, ki je bilo načrtovano kot prvo. Kaj kmalu sem ugotovil, da bo za kaj takega kljub rezervi zmanjkovalo časa. Do tedaj mirni šef protokola je pričel nervozno stopicati sem ter tja in pogledovati proti nebu. Pristopil je in mi dejal, kar me seveda ni presenetilo, da se bomo morali po vsej verjetnosti peljati kar naravnost v dvorec na sprejem, ker bo zmanjkalo časa za postanek v hotelu. Prikimal sem, »na to sem že sam pomislil«, sem odgovoril. Ker tudi midva s soprogo nisva bila v svečanih oblačilih, saj sva računala, da se bomo najprej za nekaj časa zaustavili v hotelu, sem ga zaprosil za prostor v katerem bi se lahko še pred prihodom letala, preoblekla. Z minute v minuto je namreč postajalo vedno bolj verjetno, da se bo napoved šefa protokola uresničila.

.

Protokol naju je nemudoma pospremil v majhen, zelo zatohel in soparen prostor, kjer so se nahajale prezračevalne letališke aparature. Tam sva se na hitro preoblekla. Po vrnitvi k predstavnikom protokola, so ti zmajali z glavami. Letala še vedno ni od nikoder. Ob predvidevanju, da morda minister ali soproga ne bosta oblečena za sprejem pri knezu, kot to predvideva protokol, sem postajal tudi sam vedno bolj nervozen. Tega seveda gostiteljem nisem smel pokazati. Še dobro, da je tam tisti mali zatohli in soparni prostor, sem pomislil.

 

Končno je kontrola poletov javila, da so na radarju pravkar zasledili letalo, ki se bliža letališču. Mogoče bomo le uspeli priti v pravem času, sem optimistično pomislil, ter z nestrpnostjo zrl v nebo, da bi zagledal letalo. Minute so se vlekle kot večnost. Končno se nam je letalo po pristanku pričelo približevati. V strahu sem pričakoval, kako bo oblečen ministrski par. Ko se je letalo le ustavilo pred nami, je najprej izstopil minister. Najraje bi ga kar objel, bil je v temni obleki, ki je po protokolu ustrezala za sprejem pri knezu. Stopil sem k njemu in mu izrekel prijazno dobrodošlico, on pa je pogledal naokoli in nejevoljno zagodrnjal, »kaj mi je bilo treba tega obiska? Doma imam veliko pomembnejših stvari za početi«. Uspel sem ga le presenečeno pogledati, ko je že izstopila gospa ministrova. Ojoj, oblečena je bila v dolge črne hlače, ki nikakor ne sodijo na sprejem pri knezu. Takoj sem obvestil ministra, da se bomo morali nemudoma odpeljali v dvorec na sprejem, njegova soproga pa se bo prisiljena preobleči in to kar na letališču. Obrnil se je k soprogi in ji zabrundal nekaj nerazumljivega. Ni mu odgovorila, le mene je presenečeno pogledala in dejala, »ali ne gremo najprej v hotel?« »Ne bomo utegnili, ker ni dovolj časa«, sem ji odgovoril, »zaradi zamude, ne bo časa za postanek v hotelu, moramo takoj na srečanje s knezom. Na žalost se boste morali preobleči kar tu na letališču, poskrbeli smo za ustrezen prostor, kjer to lahko storite«. Nejevoljna je poiskala svoj kovček, ki so ga pravkar potegnili iz letala, ga dvignila in ga pričela nositi proti letališki zgradbi. Minister ji je sledil, številno spremstvo pa je le opazovalo prizor in ni ga junaka, ki bi se spomnil, da se ne spodobi, da ministrova soproga nosi svojo prtljago sama po letališču. Tudi neoboroženi varnostnik, recimo mu kar turist, za katerega sem predvideval, da bo neke vrste osebni pomočnik ministrskega para, torej tudi nosač njihove prtljage, se ni pustil motiti. No, očitno sem se zopet motil. Turist je namreč mirno opazoval, kako ministrova gospa nosi sama svoj kovček. Ministru, ki je hodil ob njej, niti na misel ni prišlo, da bi ji pomagal, še manj pa ostali druščini, ki je stala ob letalu. Ker nisem zdržal pogleda na ta prizor, sem moral nekaj ukreniti, čeprav veleposlaniku vloga nosača res ne pristoji. Nisem imel izbire. Hitro sem stopil h gospe, ji odvzel kovček, ter ji ga nosil do letališke zgradbe, nato pa še v prostor, v katerem naj bi se preoblekla. Ko sva jo z ministrom čakala pred prostorom, mi je dejal, »kako si lahko pripravil tako nemogoč program, da niti ne moremo najprej v hotel, da se po poletu malo uredimo.« Preveč zamujate« sem mu odgovoril, »sicer ne bi hiteli. Še dobro, da imamo uro rezerve, sicer bi zamudili sprejem pri knezu, ki je načrtovan kot prvi po vašem prihodu«. Minister mi ni odgovoril, njegove misli so že odtavale neznano kam, le obrnil se je vstran in pričel nezainteresirano pregledovati letališke brošure. »Minister, sedaj ko imava malo časa, te bom na hitro obvestil o političnem in drugem stanju v tej državi«, sem pričel. Minister ni odgovoril, niti pogledal me ni. Očitno mu je bilo moje govorjenje popolnoma odveč. Nekaj časa je stal pred prostorom v katerem se je njegova gospa preoblačila in listal po brošurah, nato se je obrnil stran. Ni se več zmenil zame. Zato sem utihnil. Minister je nato pričel hoditi po letališki zgradbi in deloval povsem nezainteresiran za vse težave, ki jih je povzročil. Le nejevoljno je čakal, da se naposled le odpeljemo. Končno so se vrata malega prostora odprla in pojavila se je gospa ministrova, sicer preoblečena, vendar vsa zaripla v obraz. »V tem prostoru je bilo najmanj 40 stopinj Celzija«, je dejala slabe volje, »skoraj bi me kap. Lahko bi nam dali drug hladnejši prostor«. Minister ni reagiral na njeno pripombo. »No pojdimo čimprej«, sem dejal vljudno, vzel njen kovček in ga odnesel proti avtomobilom, ki so nas čakali pred letalom, kot tudi ostalo spremstvo. Ministrova soproga pa za menoj. Nervozno sem pogledoval na uro, ker me je pričelo skrbeti, saj je bila vedno večja verjetnost, da bomo zamudili. Čeprav smo se na moje priganjanje dokaj hitro vsi spravili v avtomobile, smo nato morali še nekaj časa čakati, da se je minister prav počasi primajal iz letališke stavbe in se končno še on spravil v avtomobil.

 

In že smo drveli po cesti. Minister in gospa ministrova v prvem avtomobilu, takoj za policijskim in protokolarnim vozilom, midva s soprogo v drugem, spremstvo pa v kombiju za nami. Pogledoval sem v vzvratno ogledalo, ker je kombi pričel zaostajati. Kako naj ne bi, ko pa smo drveli z več kot 160 km na uro po avtocesti na kateri je sicer omejitev hitrosti 120 km na uro. Kmalu kombija nisem videl več. Na sprejemu pač ne bo spremstva, sem pomislil, pomembno je le, da sta prisotna minister in gospa ministrova. Hitro smo se približevali cilju, vendar smo kljub divji vožnji ocenili, da ne bomo prispeli pravočasno. Zamujali smo približno malo več kot deset minut, kar je seveda po protokolarni praksi, pa tudi sicer, skrajno nevljudno. Šef protokola, ki se je vozil v istem avtomobilu, kot midva s soprogo, je bil vedno bolj nervozen. Vrtel je mobilni telefon v roki in nenehno klicaril in poročal, koliko zamude bomo imeli. Ko je pogovor končal, mi je, vidno pomirjen, vljudno dejal, da nas bo suveren vseeno sprejel, dodal pa je, da sicer pri njih zamujanje ni v navadi. Zares gostoljubno in velikodušno, sem pomislil, in se mu v zadregi zahvalil za obvestilo. Prepričan sem bil, da bi nam, namesto vljudnega obvestila ob tem raje povedal kakšno krepko o nevljudnosti in nevzgojenosti gostov iz za njih nerazvitega dela Evrope. Prepričan sem bil tudi, ker sem jih v času mojega nekajletnega bivanja med njimi že dobro spoznal, da bodo naknadno med seboj našo zamudo komentirali: seveda, pa kaj smo pričakovali drugega od teh vzhodnjakov, kot slabe manire in pomanjkanje kulture.

 

 

VI.     POGLAVJE  Sprejem pri knezu 

Končno smo le prispeli pred grad, v katerem domuje suveren te male državice, in že smo se pričeli vzpenjati po starih stopnicah v sprejemno dvorano in naprej v sobo, kjer nas je knez že nekaj časa pričakoval. Ob vstopu se je minister našopiril in glasno samozavestno pozdravil. Knez mu je izrekel dobrodošlico v precej bolj vljudnem in umirjenem tonu. Seveda ministru niti na misel ni padlo, da bi v pogovoru omenil zamudo, kaj šele, da bi se opravičil. Zato sem to storil jaz, ko se mi za to ponudila prilika. Suveren se le prizanesljivo in vljudno posmejal in beseda je stekla naprej. Ko so se pogovori že skorajda končali, pa so se, glej ga zlomka, vrata odprla na stežaj in vstopilo je še naše spremstvo. Tudi njih je suveren sprejel z enako vljudnim pozdravom, kot nas in vsakemu podal roko. (Takrat še ni bilo korona virusa!) Tako izkazovanje gostoljubja in kulture je bilo zares nekaj posebnega. V tistem trenutku me je postalo še bolj sram našega, ne bom rekel balkanskega obnašanja do gostitelja. Ker si domišljamo, da smo se z našo osamosvojitvijo premaknili iz Balkana v srednjo Evropo, ga bom raje poimenoval prepotentnega, nedostojnega in ignorantskega. Ministra seveda ni niti najmanj motilo, da je zamudil. Celo obratno, zazdelo se mi je, da je mislil, da mu je zamuda pri njegovem dolgoveznem opisovanju in naštevanju koliko dežel je v zadnjem polletju obiskal, koliko pomembnih ljudi je srečal in kaj vse je storil za Evropo, dala še večjo veljavo. Postajal je čedalje večji in pomembnejši. Vsi ostali v sobi pa majhni in neznatni, vključno z gostiteljem. Čim bolj je govoril, tem bolj rdeč je postajal, obraz se mu je prišel svetiti in potiti, rastel je in rastel z vsakim novim opisovanjem dogodka, pogovora ali srečanja. Naenkrat se mi je zazdelo, da je v sobi le še on, da govori le še sebi. Očitno je užival, ker je bil prepričan, da ga prisotni poslušajo z velikim zanimanjem, vključno z gostiteljem. Spremstvo mu je ob tem z velikim navdušenjem prikimavalo, kar mu je še krepilo samozavest, katere mu tudi sicer ne manjka. Čeprav se je pogovor zaradi zamude podaljšal, mi je vseeno minil zelo hitro, mogoče zato, ker sem se bal, da bo minister zinil kaj tako pomembnega o sebi, kar bi presegalo mejo vljudnosti. Minister pa je še vedno kar naprej govoril in rastel in rastel, vse do konca pogovora. In že smo bili na poti v najboljši hotel v mali državici.

Zaskrbljeni državljan 1